FOTO: Nekdanji ženskar 
se je umiril

Član slovitega dueta 2Cellos Stjepan Hauser in lepa pevka skupine Magazin Jelena Rozga sta že pred meseci razkrila, da sta v zvezi. To sta že pred časom okronala z zaroko, zdaj pa sta ji piko na i postavila še s selitvijo v skupen dom v središču Zagreba. Čeprav je njun odnos na zunaj videti naravnost idiličen, pa nekateri menijo, da gre le za kuliso. Paru očitajo, da je skupaj le zaradi vtisa in medijske pozornosti, ki jo dobi na ta račun. Zlobni jeziki celo trdijo, da naj bi bil Stjepan v resnici gej.

»Mislim, da se veliko, zelo veliko deklet nasmeje, ko prebere kaj takega. Veliko žensk po vsem svetu,« se je za hrvaški časopis Jutranji list pošalil na opravljivce prav nič jezni Hauser, ki ne razume, zakaj se zdi ljudem njegova zveza s skoraj deset let starejšo pop pevko tako nemogoča.

»Čudovita ženska je, tako nepokvarjena po vseh teh letih estradnega življenja. Kakšni vse so ti ljudje na estradi, ona pa je ostala nekako nedotaknjena, čista, poštena, dobra. Običajno si, če si lep kakor Jelena, prasica, ona pa je poštena, dobra. Milo se ti stori, ko jo gledaš, poslušaš, kako govori, sladka je. Navadno imajo lepotice sto zahtev, želja, ona pa je popolnoma normalna ženska,« 30-letnik ne more prehvaliti svoje zaročenke.

Čeprav bo njegova izbranka naslednje leto praznovala že 40. rojstni dan, pa Hauser o očetovstvu še ne razmišlja. »Ne vem, ali bi bil že lahko dober oče, odgovoren. Če se bo zgodilo, naj se zgodi. Nočem ničesar načrtovati, najslabše je, ko načrtuješ. Če se nekaj mora zgoditi, naj se zgodi samo od sebe. Treba je živeti spontano in karkoli pride v tvoje življenje, je čudovito,« je prepričan Puljčan.

Preden je začel hoditi z Roz-govo, je Hauser veljal za nepopravljivega ženskarja. »Bil sem mlad fant, ki ima rad ženske, v tem ni nič grdega, to je lepo, če si pa ob tem še slaven in uspešen, pa ne vem, zakaj ne bi tega izkoristil. Na začetku sem bil neizkušen, sramežljiv, tudi sam sebi nisem znal najlažje odpreti teh vrat, sčasoma, ko se vržeš v to, v ta svet, se naučiš, in potem gre vse hitreje in lažje,« razkriva umetnik. Prepričan je, da gre za življenjsko obdobje, ki ga je moral izkusiti. »To je bilo najbrž zaradi moje zaprtosti v otroštvu, šole, tistega časa. Verjetno sem čutil potrebo biti popolnoma drugačen, kot bi hotel nadoknaditi izgubljeni čas, ker sem prej vedno živel le za čelo, vaje, glasbo. Bil sem nekakšen piflar,« se spominja.