Hlinila nosečnost in ukradla novorojenčka

Junija 2009 je 26-letna Mehičanka v Ciudadu de Mexicu iz bolnišnice odšla z novorojenčico. A Alejandre Marin Mendoza v resnici ni bila njena mati. Le nekaj ur pozneje so njo in njenega moža Artura aretirali v motelu, dojenčico Katyo Valentino pa so nepoškodovano vrnili njenim staršem. »Njena zgodba in vsi dogodki, o katerih mi je pripovedovala, so neverjetni. Počutila sem se tako, kot da je resničnost bolj nenavadna od fikcije,« je čilska režiserka in dvakratna nominiranka za oskarja Maite Alberdi za AFP povedala ob izidu svojega dokumentarca, ki v teh dneh prihaja na Netflix. A Child of My Own, posnet po resničnem zločinu, ki je pretresel Mehiko, želi po njenih besedah preseči medijske zgodbe o tem primeru in raziskati družbena pričakovanja do žensk.

Film, ki je nastajal štiri leta, prikazuje Ale v zgodnjih dvajsetih letih, sveže poročeno in polno pričakovanja, da bo imela otroka. A se mora spopasti z več spontanimi splavi. Svojo zadnjo izgubo prikrije pred vsemi, tudi možem, preslepi celo zdravnike, pridobi težo in ob približevanju domnevnega datuma poroda priredi zabavo, t. i. baby shower.

Da jo je sistem pustil na cedilu, je ugotovila tudi sodnica, ki ji je kasneje prisodila 13 let zapora. Ni bila namreč deležna nobene pomoči na področju duševnega zdravja. »Svoj dolg družbi je odplačala z zaporom in razumela je, da mora biti tam. Toda vprašanje, ki se mi je zastavljalo, je bilo, ali je družba odplačala svoj dolg njej? Bolj kot v pravosodnem sistemu je po mojem mnenju težava v družbi, ki si zatiska oči,« je povedala režiserka. Medtem ko se je večina takratnega poročanja o primeru osredotočala na ugrabitev, je njo torej zanimalo predvsem tisto, o čemer se ni govorilo. Spraševala se je, denimo, kako in zakaj bi se morala ženska pet mesecev sploh pretvarjati, da je noseča.

Preslepila moža in zdravnike

V prvem delu filma Ale, njenega moža Artura in njuni družini upodobijo igralci, kar je značilen hibridni dokumentaristični slog režiserke. »Film je predstavljen z njenega zornega kota in skozi njeno subjektivno doživljanje resničnosti. To je bila prva različica zgodbe, ki sem jo slišala, zato film predstavlja način, kako sem sama doživela to zgodbo,« je povedala Alberdijeva, katere dokumentarna filma The Mole Agent iz leta 2020 in The Eternal Memory iz leta 2023 sta bila nominirana za oskarja. A nato se na platnu pojavita resnična Ale in Arturo, pa tudi mati ugrabljenega otroka, film pa se z intervjuji in arhivskimi posnetki začne osredotočati na gola dejstva.

Maite Alberdi je bila že dvakrat nominirana za oskarja. FOTO: Alfredo Estrella/Afp

Mlado mamico upodobi Ana Celeste Montalvo. FOTO: Alfredo Estrella/Afp

Alberdijeva upa, da bo film spodbudil razpravo o pritiskih, s katerimi se še vedno soočajo ženske po vsem svetu. »S pritiski v povezavi z materinstvom in željo po materinstvu, za katere včasih niti ne opazimo, da obstajajo, ali pa o njih molčimo,« je povedala. Tudi forenzična psihologinja dr. Norma Romero Sanchez, ki je izdelala psihiatrično izvedensko mnenje po aretaciji mlade Ale, nastopa v dokumentarcu. Ugotovila je, da je pritisk, naj ima otroka, prispeval k njenemu begu v domišljijski svet.

»Verjela je, da mora postati mati, če želi biti kot ženska izpolnjena,« je povedala za BBC. »V Mehiki in nasploh v Latinski Ameriki so ženske pod izjemnim psihičnim pritiskom, da postanejo matere. Poleg tega je imela zdravstveno težavo, zaradi katere je doživljala ponavljajoče se spontane splave, vendar ni bilo strokovnega zdravniškega mnenja, ki bi pojasnilo, zakaj se to dogaja,« je povedala. Zato se je kot v nekakšnem obrambnem mehanizmu pred zelo bolečo resničnostjo zatekla v domišljijski svet.