Iz vile preganjajo duha prejšnjega lastnika

Nekateri verjamejo le v to, kar lahko vidijo in česar se lahko dotaknejo. Spet drugi pa so srčno prepričani, da okoli nas obstaja še nekaj več, četudi je to morda neotipljivo, nerazložljivo in prostemu očesu nevidno. In v skupino slednjih se vsekakor umešča Robbie Williams, ki ne verjame zgolj v življenje onkraj našega planeta, pač pa tudi, da nas obdajajo nevidne sile in duše pokojnih. Zaradi česar je – precej tudi na prigovarjanje žene Ayde – najel zdravilca, ki bo njuno novo hišo očistil navzočnosti njenega nekdanjega lastnika, filmarja Michaela Winnerja.

Preganjanje nevidnih sil

Londonska vila Woodland House je bila vse do januarja 2013, do njegove smrti, dom britanskega režiserja Winnerja. A četudi si jo je pokojni režiser želel spremeniti v muzej, po katerem bi še vedno taval kot duh, je zaradi njegovih dolgov pristala na trgu in decembra lani pristala v rokah britanskega pevca, ki je zanjo odštel skoraj 20 milijonov evrov. Nemudoma je visoko zavihal rokave in začel prenavljati dvorec s 46 sobami, ki ga bodo z ženo in otrokoma, štiriletno Theodoro in dve leti mlajšim Charltonom, že kmalu klicali dom. A še preden se vselijo, želita mlada oče in mama zagotoviti, da jih ne bo strašil duh pokojnega Winnerja. »Malce me skrbi, da me Michael opazuje in morda z neodobravanjem presoja, kako sem spremenila notranjost njegove hiše,« je priznala Ayda. »Bil je večji, mogočnejši kot življenje samo, zato se vseskozi sprašujem, kaj bi dejal na to in kaj na ono spremembo.« Kar je več, kot je pripravljena prenesti, vsekakor si s tem na grbi ne želi živeti, zaradi česar bo vso hišo, sobo za sobo, očistila negativnih energij z dimom tlečih zelišč. »Morda je to precej v duhu Los Angelesa, a zdravilec ameriških staroselcev bo hišo blagoslovil, predimil s kaduljo in pregnal zle sile.«

Čemu je za sabo pustil vudu lutko?

Ayda in njen zvezdniški mož morda menita, da bosta z očiščevalnim ritualom našla notranji mir, kar pa se zdi Barryju McKayu, prijatelju pokojnika, najmanj za lase privlečeno. »To je navadna newagevska modna muha. Michaelu bi se to zdelo precej noro, sploh ideja, da hočejo uničiti njegovega duha.« Ob čemer se zna preganjanje Winnerjevega duha izkazati za precejšen zalogaj, vsaj če je soditi po njegovi trdoživost, ko je bil še med živimi. Leta 2007, ko jih je štel že 72, se je na Barbadosu, ko je brezskrbno užival v okusih ostrig, vanj zažrla nevarna bakterija, zaradi katere je bil skoraj ob nogo, njegovo življenje pa je večkrat viselo na nitki. A se je vendar zlizal. Četudi se je vmes, preden si je dokončno opomogel, v bolnišnici okužil še z MRSA. Tako se je tam in tedaj odločil, da tudi po tem, ko ga bo smrt vendar odpeljala, ne bo dokončno zapustil sveta živih. »Večkrat vidim ljudi, kako opazujejo mojo hišo. Mislim, da bom za sabo, ko umrem, pustil avdiovodnik, ki jih bo pri vhodu nagovarjal iz moje voščene lutke.« A čeprav mu ideje muzeja nato ni uspelo uresničiti, je za sabo vendar pustil vudu lutko, prebodeno z bucikami.