Kakor dedek, tako vnuk

Vnuk letos preminulega legendarnega glasbenika Slavka Avsenika je harmonikar in vodja lastnega ansambla. Sašo Avsenik nadaljuje dedkovo glasbeno tradicijo. Harmoniko je začel igrati pri osmih, velikokrat pa je meh, sprva otroške različice, raztegnil v družbi dedka, ki je igral in vadil po več ur na dan. In tako je njen zvok počasi omrežil tudi Saša. A ne zven katere koli, temveč, kot pravi, izključno tiste, ki so jo izdelali v nemškem podjetju Hohner, na katero je igral Slavko. Zdaj meh te raztegne tudi sam, a si je za nastope kupil še eno. »Imam dve Hohnerjevi harmoniki. Dedkovo, ki jo skrbno čuvam, saj sem se vedno bal, da bi se ji kaj zgodilo ali da bi na katerem nastopu celo izginila, zato nanjo večinoma igram le v studiu, kadar snemamo skladbe. In svojo, s katero nastopam,« razkrije Sašo, ki Hohnerjeve ne namerava zamenjati, saj pravi, da ima ta znamka poseben zvok, ki so se ga ljudje navadili, tako kot so se navadili zvena klasične ali jazz harmonike. »Taka za narodno-zabavno glasbo, še posebno Avsenikovo, ima res zelo tipičen zvok, in nekateri proizvajalci se izjemno mučijo, da bi se temu vsaj približali. A načrti ostajajo skriti, tako da bo verjetno trajalo še dolgo, da bo kdo izdelal podobno, dotlej pa bomo igrali na stare,« še pove Sašo, ki pri igranju ohranja rahlo tresenje, ki je bilo tako tipično za njegovega dedka. »A se bom te veščine verjetno učil vse življenje in se nenehno izpopolnjeval,« pove vnuk Slavka Avsenika, ki je preizkusil različne vrste harmonik, a se je vedno vrnil k morinki, kot ji reče, saj je njen zvok najbližji Avsenikovemu slogu glasbe. 
 

{embed_facebook}//www.facebook.com/plugins/likebox.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FBulvarSlovenskeNovice&width=292&height=258&show_faces=true&colorscheme=light&stream=false&show_border=false&header=false&appId=333405986784955{/embed_facebook}