Katalena praznuje 25 let: »Nam se še ne drema, zato vztrajamo na tej poti«

Katalena letos praznuje 25 let delovanja. Zgodba, ki se je začela leta 2001 na glasbeni delavnici v Črmošnjicah, je iz prvotnega projekta prerasla v eno prepoznavnejših slovenskih glasbenih zasedb. V četrt stoletja so s prepletanjem ljudske dediščine, avtorskega ustvarjanja in sodobnih glasbenih prijemov ustvarili prepoznaven zvok ter si pridobili zvesto občinstvo, ki jim že leta sledi na koncertih po Sloveniji in tudi zunaj njenih meja.

Za imenom Katalena se skrivajo glasbeniki, ki že vsa ta leta z veliko predanostjo in strastjo raziskujejo, kako lahko stari napevi zazvenijo na novo. Zasedbo danes sestavljajo Vesna Zornik, Polona Janežič, Jelena Ždrale, Boštjan Gombač, Tibor Mihelič Syed, Boštjan Narat in Robert Rebolj. Iz njihove glasbe niso črpali le odrasli poslušalci, ampak tudi številni otroci, ki so ob projektu Enci Benci Katalenci spoznavali ljudsko dediščino. Njihove pesmi so tako vstopile v marsikateri dom in postale del odraščanja novih generacij. Katalena je med prvimi pri nas pokazala, da ljudska glasbena dediščina ni nekaj, kar sodi v muzej, ampak živ vir ustvarjanja. Iz starih napevov so znali ustvariti sodoben zvok in ljudsko izročilo približati novim generacijam.

Jubilejno leto zaznamujejo tudi z desetim studijskim albumom Meja, ki je izšel spomladi letos. Vrhunec praznovanja bo 1. oktobra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bodo ob razprodanem koncertu z občinstvom obeležili četrt stoletja skupne poti. Ob tej priložnosti nam je bobnar Robert Rebolj zaupal svoje misli o začetkih skupine, 25 letih ustvarjanja, skrivnosti njihove dolgoletne povezanosti ter o mejah v glasbi.

Katalena je nastala skoraj po naključju. Ste si leta 2001 predstavljali, da boste 25 let pozneje praznovali v Gallusovi dvorani? Kako se spomnite začetkov?

Pravzaprav niti ne gre toliko za naključje, zato ker je Boštjan Narat takrat skrbno izbral člane, ki jih je povabil k sodelovanju. Res, da smo nabrani z vseh koncev, ampak koncept je vendarle imel v glavi.  Vedelo se je, kaj si želi doseči od tedenskega druženja v Črmošnjicah tistega julija 2001. Je pa res, da takrat nismo mogli vedeti, da se bo med nami zgodila tako močna kemija, preplet energij, ki so prisotne še danes, kar pa je naključje. 

V zahvalo sponzorjem, ki so nam v tistem tednu omogočili bivanje v otroškem domu v Črmošnjicah in s tem pripravo materiala za eno ploščo, smo za klub Grosupeljskih študentov v Grošu odigrali svoj prvi koncert. In takrat smo si rekli, da to ne more biti samo to in je bila želja še za kakšen koncert, ker smo se imeli res dobro, razmere pa so nam bile naklonjene. Pokazalo se je, da je bila odločitev dobra, saj so bili vsi naslednji koncerti, ki so se ponudili kar sami od sebe, razprodani. Odziv je bil dober in mi smo se imeli seveda potem še boljše.

In to je ta naključni del,  kjer se je enotedenska delavnica zavlekla v več kot 25 let trajajoče indijansko poletje, oziroma Babje leto, kot je bil naslov naše druge plošče. Da pa bi si takrat predstavljali, da bomo 25 let sploh obstajali, oziroma ta jubilej praznovali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, pa si seveda nismo.

Začeti torej ni bilo težko in navdušenje je bilo prisotno. Se je v teh letih v skupini kaj spremenilo?

Prvotna zasedba je ostala ista, se nam je pa pridružila Jelena Ždrale, ki je v preteklosti z nami že sodelovala, recimo pri četrtem albumu Špic cvak, zato je bilo verjetno le vprašanje časa, kdaj se nam bo pridružila kot stalna članica, kar se je zgodilo lani oktobra ob nastanku zadnje plošče Meja.

Skupina, ki je bila sprva zasnovana kot projekt na konceptualni ideji Boštjana Narata, pri čemer so prve tri plošče nastale pod njegovim močnim avtorskim vodstvom, se je skozi leta razvila v kolektiv, v katerem je ustvarjalni del postal domena vseh članov zasedbe. Narat je pri tem še vedno pomemben idejni steber skupine in izjemen konceptualist, vendar danes kreativni del sooblikujemo vsi. Še posebno močno sta se izkazala basist Tibor Mihelič in klaviaturistka Polona Janežič, ki sta čez leta pomembno sooblikovala zvok in  avtorsko krajino Katalene. Za povezovalni del pa je še vedno najbolj zaslužen prav Narat kot doktor filozofije in izjemen mislec, ustvarjalec in intelektualec, ki je zelo močen v tem, kako smiselno in pomembno zamejiti področje, s katerim se bomo ukvarjali, da lahko znotraj tega področja potem dosežemo maksimalno ustvarjalno svobodo. Poznam rek, da posameznik potrebuje meje, da lahko zaživi svobodno. Popolna, ultimativna svoboda kot taka, prinese samo kaos in zmedo, zato se je dobro gibati znotraj postavljenih okvirjev. 

Kakšen je torej recept, da skupina po 25 letih še vedno deluje?

Zvok Katalene temelji na zelo raznolikih glasbenih žanrih, pristopih, aranžmajih, načinih igranja, pravzaprav vsega mogočega, kar je tudi omogočilo, da je Katalena kot taka obstala, sam smo se kot izvajalci vsi se našli v kolektivu, ki prihaja iz zelo raznolikih glasbenih ozadij. Vsi smo ves čas sodelovali tudi v zelo različnih projektih izven Katalene in na ta način tudi doživljali svojo ustvarjalno plat. Mi temu radi rečemo, da se nikoli nismo poročili, ampak nas je ta koncept pripeljal do tega, da smo se potem tako radi vračali v to matično zasedbo kot prijatelji, ki se radi spet srečajo pred skupnim ognjiščem, si  pripovedujejo zgodbe in so veseli, da imajo ob sebi pristne prijatelje.

Bistvo pa je tudi, da nismo nikoli podpisovali pogodb, torej, da naše sodelovanje ni zaveza ali obveza, ampak smo tukaj na lastno željo in veselje do dela. Glasbeno delovanje v Kataleni je sicer pomemben del naših življenj, a to ni prisila, še vedno delujemo kot ljubiteljski bend in Katalena bo trajala, dokler bo vsak izmed nas čutil veselje do skupine. Ko tega ne bo več, bomo skupino samorazpustili. A glede na to, kako se po 25 letih počutimo in kako dobra je klima, močno verjamemo in si želimo, da je pred nami še kar nekaj plošč.

Novi album nosi naslov Meja. Katere meje bi Katalena po 25 letih še rada prestopila?

Zanimivo je, kako so plošče odsevale naše razvojne življenjske faze. Od tistih mladostniških, najstniških zgodb, kot je bilo Babje leto, je potem prišla Kmečka ohcet, ki je že odsev realnosti življenja, saj se je takrat kot prvi med nami poročil naš basist Tibor Mihelič. Potem je tu Enci Benci Katalenci, ki je izraz obdobja, ko so se članom skupine rojevali otroci. Človek ni zver pa je že odslikava neke širše družbene slike.

Kar se tiče novega albuma Meja, ves čas poskušamo prestopati različne meje, najprej žanrske in konceptualne. Združujemo navidez nezdružljivo, kot je tradicija ljudske pesmi, ki se po eni strani marsikomu zdi nekaj muzejskega in arhaičnega, ob čemer bi mladi morda samo od strani pogledali. Po drugi strani pa nas izjemno veseli, ko na koncertih vidimo toliko mladih, navdušenih obrazov, ki to glasbo sprejmejo kot nekaj svojega in prepoznajo: to je naša ljudska zapuščina. Nikoli si ne bi mislili, da bo tako, vendar nam jo uspeva s sodobnim pristopom ponovno približati ljudem.

Prestopati želimo različne meje, predvsem tiste ustvarjalne in žanrske, vendar ne zaradi provokacije same. Vedno nas zanima, kako združiti navidez nezdružljive stvari in iz njih ustvariti nekaj novega. To počnemo že od začetka: z vsakim projektom znova stopamo iz cone udobja, si postavljamo nove izzive in se podajamo na poti, za katere sprva niti ne vemo, kam nas bodo pripeljale. Prav iz tega procesa Katalena vedno znova izide bogatejša za novo izkušnjo. Najlepši občutek pa je, ko vidiš ljudi v občinstvu, kako se ob glasbi smejijo, jokajo in z njo zares živijo. Takšni odzivi niso stvar številk, ampak intenzivnosti, in to so meje, za katere si nekoč nismo predstavljali, da jih bomo lahko prestopili.

V 25 letih je Katalena spletla posebno vez z občinstvom, ki ji ostaja zvesto in se vedno znova vrača k njeni glasbi. FOTO: Ljubo Vukelić

Glede na razprodani koncert se zdi, da ljudska glasba v sodobni preobleki močno nagovarja slovensko občinstvo. Je zanimivo, da se v času sodobnih tehnologij in hitrega načina življenja ljudje še vedno tako močno odzivajo na glasbo, ki črpa iz tradicije?

Zanimivo je, da smo še nedavno na velikih plakatih prebirali slogane, da gre za naše otroke in za to, da bodo poslušali slovensko glasbo. Seveda je bilo to mišljeno v nekem drugem kontekstu, ampak nekaj zelo lepega se je zgodilo pri projektu Enci Benci Katalenci. Poleg navdušenih otrok nam zahvalo za ta izdelek pogosto izrazijo tudi starši, saj so dobili glasbo za otroke, ob kateri lahko uživajo tudi odrasli. Tudi istoimenska glasbena gledališka predstava, ki jo izvajamo že več kot desetletje, je bila za tisoče otrok prvi stik z nekakšnim rokovskim koncertom in z ljudsko tradicijo. Tako se gradi neko občinstvo, saj se nekateri pozneje vračajo na naše koncerte in povedo, da se je ta glasba doma veliko poslušala.

Danes ljudje glasbo pogosto poslušajo drugače, komad za komadom na pretočnih platformah, manj pa kot celoten album z glasbo, dizajnom, ovitkom, ilustracijami, fotografijami in idejo, ki stoji za njim. Vseeno se mi zdi, da se spet krepi zavest, da si ljudje vzamejo čas in prisluhnejo temu, kar je glasbenik ali skupina želela povedati s celotnim izdelkom. Zanimivo je tudi, da se znova vračajo plošče in CD-ji, saj si ob vsej tej razpršenosti glasbe ljudje morda spet želijo neke usmeritve, neke meje, ki jih lahko popelje na pot, kjer se odpre brezmejnost čustev ob poslušanju. Tradicija pa je nekaj prvinskega, kar nas nagovori na drugačen način, še posebej tradicija domačega okolja, iz katerega izhajamo.

Vas je skrbelo, da ne bi razprodali koncerta? Zakaj?

Seveda nas je skrbelo, saj časi niso takšni, da bi lahko karkoli jemali za samoumevno. Nekateri koncerti se razprodajo v nekaj urah, in če se ti ne zgodi isto, začneš dvomiti, ali se bo sploh zgodilo. Naša publika je vendarle nekoliko drugačna, verjetno tudi nekoliko starejša, zato nismo zganjali prevelike panike, ko koncert v prvem tednu po izidu plošče še ni bil razprodan. Nekako po tihem smo verjeli, da se bo zgodilo, ampak prepričan ne moreš biti nikoli. Potem se je sredi poletja pokazalo, da se je ta krogla vendarle začela kotaliti, in ko je bilo približno tri tedne pred dogodkom jasno, da bo dvorana polna, smo bili seveda zelo veseli.

Ljudem smo izjemno hvaležni za zaupanje in zvestobo, ki nam jo pokažejo z nakupom vstopnic tako daleč vnaprej. To v nas ne ustvarja pritiska, ampak pozitivno vznemirjenje, da naredimo še nekoliko več in da bo koncert čim boljši. V Gallusovi dvorani smo ta občutek že doživeli, ko je prostor poln energije, tokrat pa bo zaradi 25-letnice vse skupaj še posebej posebno. Ta obletnica je tudi za nas na nek način nekoliko nadrealna, saj je 25 let res ogromno obdobje, v katerem se je zgodilo vse mogoče.

Kaj pripravljate za jubilejni koncert v Cankarjevem domu?

Pripravljamo pregled aktualne plošče Meja, ob tem pa smo obudili tudi bogat repertoar desetih plošč, kar pomeni več kot sto skladb. Izbrali smo tudi nekatere, ki jih iz različnih razlogov že dolgo nismo igrali ali pa jih skoraj nikoli nismo, in jih želimo povezati v preplet vsega, kar Katalena je, kar smo in kar ponujamo. Seveda ne bodo manjkale skladbe, ki so se skozi desetletja izoblikovale v železen repertoar in brez katerih na koncertu ne gre.

V Gallusovi dvorani smo že nastopali, med drugim tudi na razprodanem koncertu Špic cvak, ko smo predstavljali četrto ploščo Cvik cvak z baletniki SNG Maribor. Bilo je sijajno, z ogromno produkcijo, ki je žal v takšni meri nismo mogli več ponoviti. Tokrat bo drugače, saj je ta obletnica tudi za nas na nek način surrealna. 25 let je res ogromno obdobje, dolga doba, v kateri se je zgodilo vse živo. Verjamemo, da bo to eden tistih koncertov, kjer se bodo naše energije ponovno združile s poslušalstvom in bo nastal res čaroben večer, taka noč čarovnic.

Če bi morali 25 let Katalene strniti v eno pesem, katero bi izbrali in zakaj?

O tem smo se prav danes pogovarjali in iskali odgovor, pa smo se nekako strinjali, da take pesmi ni oziroma je še ni. Vso to plastnost Katalene, vsega, kar smo v teh letih ustvarili, preprosto ni mogoče zajeti v eno skladbo. Če pa bi odgovoril nekoliko hudomušno, bi izpostavil pesem Mlad Anzel, ki ima zelo preprosto sporočilo: »Komur se dremlje, naj gre spat.« Nam se očitno še ne dremlje, zato vztrajamo na tej poti. Najbolj se veselimo trenutkov, ko se dobimo na vajah, ko se začnejo dogajati stvari od humorja do preigravanja glasbe. Komur se dremlje, naj se odklopi od tega sveta, naj si odpočije in pride, ko bo spet poln zagona. To je moj osebni hudomušni dodatek k temu. Najlepše pa je, ko lahko to energijo delimo z ljudmi na koncertih.