Kim Cattrall že ima nagrobni kamen

Tokrat ne bo samozavestna, nenasitna in že usodno privlačna Samantha Jones, ki ji je serija Seks v mestu prinesla svetovno slavo, ampak se bo prelevila v žrtev umora, kot si je v svoji kratki zgodbi Obremenilna priča zamislila britanska pisateljica Agatha Christie. Kar je Kim Cattrall, ki jih je letošnje poletje dopolnila 60, opomnilo na lastno smrtnost. A ne toliko zaradi filmskega lika, ampak ker jo je snemanje povedlo v rodni Liverpool, kjer so jo preplavili spomini. V prvi vrsti na očeta Dennisa, ki je umrl pred štirimi leti. »Alzheimerjeva bolezen me skrbi, saj mi je vzela očeta. A poizkušam, da strah ne bi vodil mojega življenja. Bolezen bodisi imaš v genih bodisi ne, je del življenja,« pravi zvezdnica, ki jo je očetova smrt hkrati spomnila, da tu nismo za vedno in da je nujno užiti in v celoti izkoristiti vsak trenutek, ki ti je dan.

Dosegla cilje

Četudi je rojena na Otoku, je večino življenja preživela v Kanadi. Pa vendar želi, da jo k večnemu počitku, ko bo napočil njen čas, položijo v rodnem mestu. »Tu sem hodila v šolo in tu želim počivati v večnosti. Tu je namreč nagrobni kamen z mojim imenom, rojstnim datumom in prostorom, kamor bodo vklesali tudi dan moje smrti. V družinskem grobu, kjer je prostor tudi zame. Ne glede na to, kaj se mi še primeri, vem, da bom končala tu. Zame vse poti vodijo v domači Liverpool,« pravi svetlolaska, ki pa upa in verjame, da se bo do tega dne še precej naužila življenja. Vsaj če sodi po mami Gladys, ki je s 87 leti še vedno polna življenja. A tudi če umre že jutri, ve, da je živela dobro in zadovoljno, kar je, ko potegnemo črto, edino resnično pomembno. »Sprejemala sem dobre odločitve. Sprejela sem samo sebe in sem si všeč. Vem, da sem ogromno doživela in preživela, a tudi če je bilo slabo, lahko na to danes gledam s humorjem. In večino tega, kar sem si zadala, sem izpolnila, zato komaj čakam, da vidim, kaj me čaka za naslednjim vogalom.«

Družina so prijatelji

Družina je pomembna. Tega se nadvse dobro zaveda Cattrallova, ki pa kljub trem (razpadlim) zakonom nikoli ni ustvarila svoje. Vsaj v tradicionalnem pomenu ne, saj hiše nikoli ni napolnila z otroškim jokom in smehom. »Družina, ki sem si jo izbrala, so moji prijatelji,« pravi. In četudi ne obžaluje, da nikoli ni zakorakala na pot materinstva, se je v zakonu z Andrejem J. Lysonom, možem številka dve, vendar poigravala z mislijo o nosečnosti. »Z Andrejem sva si želela otrok, zato sem v 80. letih obiskala zdravnika. Dejal mi je, da je to sicer mogoče, a le če sprejmem, da bom postala skoraj znanstveni eksperiment, saj je bila umetna oploditev tedaj še v povojih. In četudi sem si želela otrok, si jih nisem dovolj, da bi se tega lotila. Sprejela sem, da bom pač brez otrok, in se s tem tudi pomirila,« odkrito pripoveduje in pridaja, da se je nato vse odvijalo po svoje, brez njenega nadzora. »Nenadoma, na neki točki življenja sem spoznala, da sem obdana s četico umetnikov, igralcev in glasbenikov, ki so sprejeli podobno odločitev, da ne bodo nikoli postali starši. Skupaj smo ustvarili nekakšno skupnost, hkrati pa v svoj krog sprejeli tudi otroke naših prijateljev. Zgolj to, da nimam otrok, ne pomeni, da nimam materinskega čuta.«