Ni vse kalno. 
To je laž.

Čisti presežek je v Beltincih rojeni Vlado Kreslin; letnik 1953. Nadarjeni pevec in pripovedovalec zgodb. Avtor brezčasne glasbe in liričnih besedil z značilnim panonskim patosom. Ko gre za Prekmurje, je vsekakor patriot. Je iskren. Pesmi, v katere da dušo in jih, če se mu tako zdi, cinično preobrne, poslušajo, prepevajo in občutijo vsi rodovi. Pa kaj, če ga tu in tam kdo razume po svoje. Dobro se ima kot muzikant. S koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki ga že nekaj let izvaja tri večere zapored, začini razigrani december. Letos bo vriskal in jokal tradicionalno dvajsetič. Njegova ustvarjalna sila je intenzivna, prav na rojstni dan predstavlja Pesmarico, notno knjigo z besedili, fotografijami in eseji glasbenikov, etnologov, publicistov in pisateljev. Mimogrede, praznuje ga danes, 29. novembra. Vse najboljše!

Poj mi pesem

Poj mi pesem o življenju in prešerna naj zveni,
poj mi še o hrepenenju, naj srca nam pomladi!
Poj mi pesem o svobodi, ki v lastovki živi,
poj mi pesem o žlehtnobi, ki se v hlapca naseli!
Poj mi pesem o tovarištvu, naj se vrne od nekod,
poj mi pesem o foušljivosti, naj pobere se od tod!
Poj mi pesem o odličnosti, naj priložnosti dobi,
poj mi pesem o povprečnosti in kako se je znebi!
Poj mi pesem o pogumnosti in mogočna naj doni,
poj mi še o ubogljivosti in kako se je znebi!
Poj mi pesem o prijatelju, ki odpušča slabe dni,
poj mi pesem še o ljubici in kako se jo dobi!

Kaj vam pomenijo takšne prelomnice? Imenitno veselico ali čas za resen premislek o času in poteh?

Ko sem bil mlajši, mi obletnice niso pomenile kaj dosti, prav nasprotno. Z leti pa vidiš, da le na obletnice lahko dobiš nekatere prijatelje. Več jih pride samo na poroko in pogreb.

Ste nervozni, kako bo? Če vas citiram, bodo na koncertu spet nekateri vpili: »Hočemo nove!« Drugi pa: »Kje so pa stare, Spominčice pa Tista črna kitara?«

Nervozen sem dosti bolj kot pred dvajsetimi leti. Škoda, moralo bi biti obratno! Pa tudi dosti večja produkcija je tole zdaj: ogromen band, glasbeni gostje iz tujine, televizijsko snemanje, videoprojekcija, posebni cede za obiskovalce, Pesmarica. Priprave trajajo že eno leto. Narediti je treba profesionalno stvar v, roko na srce, relativno amaterskem okolju. In to je čedalje težje.

Kolikor je slišati o vas, si mislim, da vas že popada, kaj bi naredili v novem letu.

Prisegam, da čim manj. To pomeni, da bom stegnil roke in en čas lenaril. O tem sanjam. Ampak... Bo že kaj prišlo. Vedno je tako.

Kitara, rahlo hrapav glas, predvsem pa vaša poetika so prepoznavni in globoko zasidrani v nas vseh. To, da vas mulci naslavljajo z legendo, vas ne muči?

Ha, ha, ko slišim svojo sedemletno hčer, ko pravi, kakšna legenda je njen sošolec iz tretjega razreda, se mi zdi, da danes to pomeni nekaj drugega. Ampak še vedno ne rečejo legenda nekomu, ki ni kul. Legenda še vedno ne more biti nekdo, ki špeca in tožari. Torej je to še zmeraj v redu. Sicer pa je Keith Richards nekoč dejal, da je pri živih legendah najbolje to, da so žive.

Saj vem, ločevanje je nehvaležno, a vendar: se zdaj nosite bolj kot star ali bolj kot rocker?

Ko se peljem mimo svojega faksa – včasih namerno tam zavijem, priznam – in potem gledam študente, ne morem verjeti, kako sem se v njihovih letih resno jemal. Pha, v bistvu pa si še čisti otrok! So stvari, ki jih tako začneš dojemati šele po štiridesetem … Kaj vem, verjetno delaš tudi boljšo muziko. Imaš več povedati kot v mladih letih.

Pesmarica ne bo avtobiografija, kajne? Bi imeli potemtakem z njo problem, namreč, ni vas še zamikala?

Pesmarica bo prekrasna knjiga z notami, besedili, fotografijami in zapisi ter eseji znanih glasbenikov, etnologov, publicistov in pisateljev. Sicer pa sem nekaj spominov že zapisal v Povesti o Beltinški bandi.

Da vzorčni ljudski glasbeniki ne bi bili po krivici spregledani, ste vi poetično duhovito popisali leta, ko ste skupaj »igrali za kralje in berače«.

Ja, tako. Oni so kar usahnili. Ogromno ljudi mi je reklo, joj, kako da nihče ni posnel kakšnega solidnega dokumentarca. In dejansko ga ni. Oni so bili res narodno blago. Buena Vista Social Club so prišli ven deset, da ne rečem dvajset let za njimi. Ali... V New Yorku sem poslušal Preservation Hall Jazz Band. Podobna zgodba. Svetovne zvezde so. Mi pa pač nimamo oči za svoje dragocenosti.

V pesmi Novo, novejše, najnovejše se vam je utrnil krasen drobec …

»Pod spregledano lučjo spregledani darovi ugašajo v temo...« Žalostno. Svojih darov ne vidimo, oponašamo tuje. Potem se pa čudimo žlehtnobi. Ja, seveda si potem žleht, ko si pa hlapec.

Feri Lainšček je zapisal v spremni besedi, da ste imeli srečo, ker ste lahko igrali, nastopali in bandali z zadnjo prekmursko bando. »Pristni literarni hommage Baranja-Kociprovi bandi je zato tudi spomenik veliki panonski muziki, ki bi jo radi še poslušali.«

Absolutno. Čuti se, da mi je bil to eden večjih blagrov v življenju. Vir spominov, humorja … Vsega pravzaprav. Zdaj bi moral napisati že nadaljevanje Vencev, saj ljudje prihajajo k meni in denimo pravijo: »Meni so pa igrali na poroki leta 1939 …« Zgodb o njih je ogromno.

Za prekmurske umetnike velja, da karkoli ustvarijo, diši po melanholiji. Vam take oznake godijo ali presedajo?

Kaj pa vem. Mi taki pač smo. Enkrat je Eric Clapton rekel: »No, kaj bi zašpilali mladi ljubici na plaži, ob sončnem zahodu: hitro ali počasno pesem?« Točno, s počasno bi v takšnem vzdušju dobro zadeli.

Vaše Prekmurje je tam na koncu drevoreda?

No, med vasicama Melinci in Gornja Bistrica je dejansko čudovit drevored. Visokih topolov hvala bogu še niso posekali. Skladbo, na katero namigujete, sva s kitaristom Mirom Tomassinijem imela v predalu, ker mi je zvenela preveč žalostno. Osvetlila sva jo, ampak je še zmeraj – drevoredno melanholična. No, album je dobil naslov po njej.

Vaši domači s Prekmurjem niso okuženi?

Joj, včeraj, ko sva se nekaj sprla zaradi pospravljanja, mi je rekla ta mala: »Čez deset minut bom jaz že pobegnila od doma.« Kam pa? Najbolje, da v Prekmurje, tam so najbolj gostoljubni ljudje, sem se pošalil. »Ah, to tvoje Prekmurje,« mi je zabrusila. »Tudi drugje so gostoljubni ljudje. To je demokracija.«

Drevored, cesta, reka – v vaši liriki je veliko simbolike.

So reči, ki so večje od nas.

Vemo, da nekatera vaša besedila nosijo vsaj nekaj protesta, kdaj pa kdaj kakšno stvar zamaskirate. Vas, sploh pri Martinu Krpanu, ni nikoli skrbelo, da ne bi kaj odletelo mimo?

Ah, saj smo tako vsi vedeli, da Sovražnik ne spi in so Mali bogovi vse manjši … Je pa res, da so mi v sedemdesetih besedo bog črtali v studiu.

Pišete tudi prijazne pesmi, sveže in brezčasne, take, v katerih se vam toži za starimi časi, pa o relevantnih in aktualnih temah s ciničnim obratom, denimo, ko je še pesmi težko v družbi, kjer nam vrednote postavljajo »praznine, ki z naslovnic dol zro, in kravate, ki lepo govorijo«.

Ja, taki naivni pesmi, ki bi rada bila dobra, je prav gotovo hudo, ker jo imajo za čudakinjo. Dandanes mora biti pesem prebrisana in hoditi po robu, da čim več pokasira. Razumete, ne?!

V kaj Vlado, moški, roker in pesnik, še verjame?

Precej staromoden sem in verjamem v poštenost, resnico, tovarištvo... Verjamem celo, da niso vsi slovenski politiki enaki in enako pokvarjeni. Mislim, da je to ena najbolj škodljivih floskul, ki smo si jo vtepli v glavo. S tem sami sebe kastriramo. Tega ne smemo početi. Ni vse kalno. To je laž. Potem smo tudi mi vsi taki. A seveda nismo.

Ampak, saj veste, da vaša beseda nekaj velja, kajne? Mislim, nedvomno veljate za vplivnega Prekmurca.

Vpliv imaš, dokler ga ne poizkusiš izkoristiti.

Kaj je takega, kar vas razkuri, da greste v akcijo: treba je nekaj narediti!

Danes? Danes me razkuri država, ki zaradi nehotene človeške napake sankcionira in iz predvolilne konkurence zbriše naivno novonastalo stranko, nekatere velike pa zavestno kršijo zakonodajo, saj se zaradi smešno nizkih kazni to splača. To pa sproži še en plaz razmišljanja »kdor je pošten, je bedak«. Vendar pa na določeni točki starosti nisi več jezen, samo še žalosten. Saj vidiš, da proti neumnosti ni orožja.

In kaj vas potolaži, kadar ste v molu?

Zmeraj, ko imam nastope, se s publiko ponavadi zadržim. Prav ponosen sem na svojo publiko. Vesel sem, da so še bogati ljudje. Moje sorte. Pravi ljudje, med katerimi pesmi ni hudo. Samo – težko jih najdeš. Ne gredo ven, ker so zunaj sami glasni agresivneži.

Še malo, pa bo konec leta. Eni pravijo, da je histerični december duhovno prazen mesec. Kaj mislite?

Ta trgovska histerija je čedalje bolj mučna. Je pa res, da je dobro iti na kakšno decembrsko veselico. Se mi zdi, da so ljudje malo bolj odprti in razrahljani. Skoraj tako kot po pogrebu.

Vi znate žurati?

Kaj pa to sploh je, žurati? Srečam nekdanje piflarje, ki so včasih po predavanju šli na kavo in tam razširili zgolj par zlonamernih tračev, danes pa mi omedlevajo: »Kako smo ga takrat srali!« Zadnjič pa sem na enem svojih nastopov srečal gospoda, pilota in padalca, ki je v začetku sedemdesetih let učil padalce na prekmurskem letališču v Rakičanu. Lahko si kar predstavljam mlade, postavne in neustrašne mladeniče, kako so takrat obvladali sceno in še najraje doskočili do kakšne odlične prekmurske krčme, kot sta takrat bili Ančka v Ižakovcih ali recimo Čarda. In tako so nekega dne nahecali muzikante iz Čarde – med njimi je bil brat Miška Baranje, Elemir – in jih vzeli v DC 3. To je tisti avion brez vrat, skozi katera te zlahka odpihne. »Oni so igrali, mi smo pa skakali,« je povedal Boris. Za te ljudi bi že lahko rekli, da so živeli. Oboji, muzikanti in padalci. A ne?! Vsekakor sem se zmeraj raje družil s »padalci« kot s »špecarji«, ki mi zdaj kažejo poti. 
To, da boste muzikant, je bilo bolj problematično za mamo kot za očeta?
Saj nikoli nisem rekel, da bom muzikant. Delal sem faks, hodil v službo, muzikant sem bil by the way.

No že, ampak spomnimo: en dan pred odhodom k vojakom ste zmagali na Slovenski popevki s pesmijo Dan neskončnih sanj.

Ko je že govor o obeležjih – eden bolj markantnih rojstnih dni je bil prav gotovo tisti v vojski, v Banjaluki leta 1980. Oficir me je poklical direktno dol z odra pred svojo bogato okrašeno ženo in me nadrl, da se tu nikdar ni igralo tuje muzike. Ko sem začel peti v Domu JNA, sem najprej infiltriral Elvisa, potem Beatle, čez mesece pa že Doorse in Hendrixa. Da torej jaz, vojnik, tu sviram in drugi plešejo, je pribil, potem pa pogledal v zlato na ženini roki in zarohnel: »V kasarni pa jaz sviram in ti plešeš, a ne?« Tako je, druže kapetane, sem zarenčal nazaj in se vrnil na oder.

Potem ste bili Martin Krpan, za narod pomembna skupina. In ves čas v službi, a ne?

Seveda, ves čas Martina Krpana in še prej sem hodil v službo.

Drži, da ste izobraževali ertevejevce?

Poleg učiteljevanja sem delal tudi to. Moji kadri so na izstopajočih mestih v medijih, ha ha. Kljub temu da je zdaj kriza in vse to, kar nas spravlja ob živce, je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih pri nas dosti manj profesionalnih glasbenikov v popularni glasbi kot danes.

Se pravi, nekako tako je šlo: v službi ste oddelali svoje, okoli pol petih, recimo, pa ste doma spisali skladbo Namesto koga roža cveti. Vas je skrbelo, kako boste preživeli samo od glasbe, ko ste šli na svoje?

Pravzaprav nikdar nisem prav resno razmišljal o tem, ali bom preživel in kako bom preživel. Je pa res, da sem si muziko pustil za gušt in za preživetje hodil v službo. Moram pa reči, da je največja nevarnost, ko si na svojem, ta, da si sam. Nikomur ne pripadaš. Naj povem, da ko na avtocesti srečam kamion Radia Slovenije, mu vedno maham. Preprosto sem vesel, da sem srečal »moje«.

Kaj je za vas svoboda? To, da delate, kar hočete? Najbrž vam leta, pardon, vaš repertoar prinaša več privilegijev kot slabih reči?

A mislite, da bi se kaj takega, kot so oni padalci in muzikanti, lahko dogajalo v današnjih svobodnih časih? Sicer pa se sam počutim najbolj svobodnega v krajih, kjer me nihče ne pozna. Ko si popoln nobody in se ljudje do tebe obnašajo povsem neobremenjeno, brez tega, kar vedo o tebi, kar mislijo, da vedo, kar so slišali in kar je še takega. Ko si moraš izboriti status iz nule. V takem okolju tudi najraje nastopam.

Kako otrokom razlagate ta svet?

Če otroke naučiš, da mislijo s svojo glavo in ne mislijo samo nase, si položil kamen. Na njega potem lahko prenašaš marsikaj.