Njegovo življenje je zaznamovala Adelina

Veliko zanimanje občinstva je krivo, da bomo v Ljubljani namesto enega nastopa doživeli kar tri koncerte romantičnega princa črno-belih tipk. Osemindvajsetega decembra 1953 v Parizu rojeni Philippe Pages je v skoraj štirih desetletjih posnel, izdal in priredil na stotine v srce segajočih melodij, večinoma napevov na znane klasične teme, čez noč se mu je življenje spremenilo z legendarno Balado za Adelino. Postal je Richard Clayderman, strogo klasiko je zamenjal z lahkotnejšo muzo, osvojil svet in že zdavnaj prešel zenit slave in bo 27., 28. in 29. septembra nastopil v ljubljanskih Križankah. Pravzaprav je hotel postati slaven koncertni pianist, kot deček je sanjal o karizmatičnih osvajalcih in zapeljivcih, kot sta bila Chopin in letošnji jubilant Liszt, ki je nastopil tudi v Mariboru in Rogaški Slatini, pa je krenil po sledeh lasvegaškega mojstra Liberaceja. Med prvimi je odkril danes priljubljeni cross-over program, ki všečno meša klasiko in sodobne zvrsti od popa do džeza.

Napev za Guinnessovo knjigo

Richard je osvojil svet in ostal sentimentalni romantik, že zdavnaj je pristrigel svetlo grivo, v gladko obličje se je vrisala zgodovina, a njegovi nastopi ostajajo vizualno učinkoviti. Skrbno premišljena dramaturgija koncerta je že zdavnaj rutina, a ker je profesionalec in dober pianist, še danes prepriča široki krog občinstva od mladih pa vse do babic in dedkov. Najširšo priljubljenost mu je prinesla šele televizija v začetku 80. let preteklega stoletja, ko je veliko sodeloval z Jamesom Lastom in njegovim orkestrom. V brez dvoma veliki karieri pa ostaja le ena Balada za Adelino, ki jo je po vzoru Beethovnove Bagatele za Eliso ob rojstvu hčerke že davnega leta 1976 napisal francoski glasbeni producent in pisec zabavne glasbe Paul de Senneville. Z menedžerjem Olivierom Toussaintom sta za njen krst izbrala mladega Parižana, ki mu je prepričljiva interpretacija kmalu prinesla še vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Takratni ameriški predsednik Ronald Reagan ga je povabil v Belo hišo, kjer je navdušena prva dama Richarda predstavila kot princa romantike. Vzdevek mu je ostal, meteorskemu uspehu enega najbolj razširjenih napevov vseh časov (melodija je bila tudi špica filipinske televizijske oddaje, leta 2007 je Richard posnel novo različica) se je približala le še njegova skladba Je t‘aime mon amour.

Vsekakor več kot sentimentalni kič

Richardov oče je bil pianist in učitelj klavirja, prepoznal je sinovo nadarjenost in ga s šestimi leti posadil za klavir, z dvanajstimi so čudežnega otroka poslali na glasbeni konservatorij. Denar si je služil z nastopi v klubih in barčkih, po nepričakovanem srečanju z usodno Adelino si je nadel psevdonim po nemški prababici. V kratkem so v 38 državah prodali 22 milijonov malih plošč, kar je bil takrat absolutni rekord v tej zvrsti. Njegova kariera traja že dobra tri desetletja, doslej je prodal vsaj 120 milijonov različnih nosilcev zvoka, od tega 70 milijonov klasičnih vinilnih plošč, zanje pa je prejel 270 zlatih in 70 platinastih odličij. Kot pianistična zvezda zabavne klasike je vplival na Paganinija ženskih src, nizozemskega violinista Andreja Rieuja in pojočega slavčka tenorskih zimzelenih Helmuta Lottija. Strogim kritikom je popularna klasika še vedno trn v peti, v njej domnevajo in prepoznavajo le komercialni sentimentalni kič, bojevitejši pa kar zlorabo umirajoče klasike. Ne moti ga, da visoki družbi igra za večerje ob svečah, zelo je razočaran le nad glasbeno industrijo: »Nekoč si moral imeti talent, danes štejejo le še zveze in marketinške strategije!«

Življenje v pravljici

S svojo poduhovljenostjo in zadržanostjo spada med tiste zvezde, ki živijo odmaknjeno in tiho. Prvi zakon ni bil uspešen, ima dva otroka, ki ju skrbno varuje pred mediji in javnostjo. Živi na tristo kvadratnih metrih v razkošnem pariškem apartmaju nedaleč od Eifflovega stolpa, v Normandiji in Provansi premore rustikalni podeželski hiši, povsod je obdan z izbranimi starinami in dragocenimi platni ter kipi, na stenah ni njegovih zlatih plošč in priznanj. Čeravno so dnevi največje slave minili, še koncertira po vsem svetu, zlasti ga ljubijo Japonci, Korejci in Kitajci. Posedoval je tri velike koncertne klavirje, obdržal je enega, na katerem vsak dan vadi in se predaja sanjarjenju in spominom. Priredil je Mozartovo Malo nočno glasbo, razvnel Brazilske strasti, skladbe in albume Odmevi iz Južne Amerike, Kitajski vrtovi, Japon mon amour, Božične sanje, ki pričajo o njegovem glasbenem svetovljanstvu. Prepričal je z melodijami italijanskega mojstra filmske glasbe Ennia Morriconeja ter hollywoodskimi in broadwajskimi uspešnicami. Izdal je tudi ljubezenske pesmi Andrewa Lloyda Webbra, uspešno je prodal albume Skrivnostna večnost, Plays Abba, Skandinavske dragulje in poletne serenade, Tango, pa Sanjarjenja z Robertom Schumannom in What a wonderful World. Rad teče, igra tenis in posluša Eltona Johna, morda bo poskusil še z džezom.