Norija želi na velike odre

Novi sestav na naši sceni je ansambel Norija. Vodi ga 21-letni kitarist Luka Konečnik iz Slovenj Gradca, ki ima ob sebi 27-letnega someščana Uroša Grobelnika, multiinštrumentalista, ki igra bariton in vrsto drugih inštrumentov, 20-letnega Aljaža Štrigla, harmonikarja, ki prihaja iz Velenja, ter 21-letno pevko Sofijo Mrzdovnik iz Zreč, ki se je fantom pridružila pred kratkim, zdaj pa skrbi tudi za to, da so na odru videti popolno in je energija prava.

Konečnik je s harmoniko nastopal na odru šova Slovenija ima talent, nato pa začel iskati člane za ansambel. Prvič so se javnosti predstavili v prvi oddaji Pa brez zamere. Trenutno večinoma igrajo na domačih praznovanjih, imajo pa fantje in dekle višje cilje, stati tudi na velikih odrih po Sloveniji. In zakaj so si nadeli ime Norija? »Pri izbiri imena smo imeli kar precej težav, nič pametnega nam ni prišlo na misel, pa smo rekli, da je to norija. In tako smo postali Norija,« pove Konečnik.

Vsi imajo radi narodnozabavno glasbo, večinoma preigravajo skladbe Modrijanov, Stila, bratov Poljanšek, Poskočnih muzikantov, Biserov in drugih, ki so njihovi največji vzorniki. A pripravljenih imajo tudi nekaj avtorskih skladb, ki zdaj čakajo, da jih posnamejo in pošljejo med poslušalce. Za nastop v oddaji Pa brez zamere so se pripravljali pri Lukovem učitelju Martinu Juhartu, ki je menil, da bi bila lahko to lepa priložnost zanje. »Sporočila, da bomo sodelovali v oddaji, smo se zelo razveselili. Odločili smo se, da zaigramo in zapojemo Slakovo vižo Visoko nad oblaki, saj je živahna polka, ki lepo zveni. Prevelike treme na srečo nismo imeli,« pove Luka, študent fakultete za strojništvo v Mariboru, Sofija študira v Kopru, Aljaž v Celju, Uroš pa je že zaposlen. Ker so med tednom tako razseljeni, je čas za vaje zgolj ob vikendih, če seveda ne igrajo. »Zato vadimo kar vsak zase, obvezno večkrat na teden, potem pa se skušamo vsaj enkrat v tednu zbrati skupaj,« še pove Konečnik. Vsi so zelo hvaležni staršem, ki so njihovi največji podporniki. Kupili so jim prve inštrumente, jih vozili v glasbene šole in na pevske vaje.

Prvič so javno nastopili na odru oddaje Pa brez zamere.

Črtica za zamudnika

To jesen jih čaka še nekaj nastopov, prav tako prihodnje leto, a si jih želijo še več. »Igramo na zasebnih zabavah, ob jubilejih, na porokah, tudi na veselicah. Odprti smo za vse, samo da se igra. Najbolj nam bo ostal v spominu nastop, ko smo lahko igrali kot predskupina ansambla Stil. To je bilo res noro,« še povedo fantje in dekle, ki so uvedli zanimiv sistem na vajah: če kdo zamudi, dobi črtico, ko jih zbere pet, mora na naslednji vaji poskrbeti za pico in počastiti vse.

Prihodnje leto imajo v načrtu posneti vsaj tri lastne skladbe in igrati na čim več veselicah. Njihov pogled pa sega še dlje. »Čez pet let se vidimo na vseh večjih odrih po Sloveniji. Glasba že zdaj zapolnjuje velik del našega časa, skoraj bi rekli, da je kot naša druga služba. Lepo bi bilo, če bi lahko nekoč od tega živeli. Menimo, da je narodnozabavna glasba postala simbol Slovenije, saj se je mladi ne sramujejo več, pravzaprav je kul, če jo poslušaš. Najbolj nas privlači, da lahko skozi to glasbo izraziš svoje občutke in razdajaš na odru svojo energijo. Tako da – brez glasbe preprosto ne gre,« pravijo člani ansambla Norija.

Če se ne bi ukvarjal z glasbo, bi imel Konečnik najverjetneje doma kakšno popoldansko delavnico, v kateri bi popravljal motorje, avtomobile, morda bi imel kakšen CNC-stroj. Aljaž bi imel avtomehanično delavnico, Uroša bi večinoma srečevali po hribih, Sofija pa bi imela svojo kavarno, nam še razložijo člani, ko jih pobaramo, kaj bi počeli, če ne bi igrali in peli. »Največji norček je naš Luka, ima največ energije. Po drugi strani smo perfekcionisti, ker nas vedno vsaka napakica zmoti. Nikakor pa ne bi mogli brez dobrega občinstva,« priznajo Luka, Aljaž, Uroš in Sofija.