Polona Kasal posvojila pesmi Tomaža Pengova

Že lep čas se je šušljalo, da Polona Kasal pripravlja zanimiv in drugačen glasbeni projekt, in ko se je izkazalo, da se je lotila priredb skladb Tomaža Pengova, so se pojavila številna ugibanja, kako bo zadeva slišati, s kom bo sodelovala in podobno. Ne nazadnje je Polona v tandemu z Guštijem lep čas kraljevala na prestolu domače pop glasbe, mirno lahko trdimo, da na urbanem parketu ni imela prave konkurence. S svojo podobo, odnosom in prepoznavnim vokalom se je ves čas gibala na tanki liniji, ki pomeni pravo mero vseh komponent zvezdniškega koktajla, nikoli presladko, nikoli premalo – ujela je ravnotežnico domačega estradnega poligona.

Vonj severa

Po razpustitvi naveze Gušti in Polona je malokdo verjel, da se bo Polona oddaljila od popularnih glasbenih vsebin, kaj šele, da se bo svojega solo projekta lotila sama! Konec minulega leta smo ga dočakali. Na albumu z naslovom Na cesti se je znašlo devet priredb, Polona je podpisana kot glavna producentka, aranžerka in seveda pevka. »Veliko procesov, ki potekajo v naših glavah, je nezavednih. Na primer, da ti je všeč neka stvar, glasbenik, ki ga spremljaš dlje časa. Nekako je ideja že tam pred teboj, le da se miselni proces še ni zgodil,« nam je Polona pojasnila, kako je nastala iniciativa, da bi posvojila skladbe Tomaža Pengova. Tovrsten občutek naravnega razvoja in združevanja je seveda več kot odlična popotnica za vsak projekt, kar je Polona tudi dokazala, navsezadnje je sodelovanje z velikanom slovenske glasbene zgodovine zelo pogumno dejanje, ljudje so Pengovove skladbe ponotranjili, ponarodele so, zato so zanje občutljivi celo bolj kot za lipicance. Že ob prvem poslušanju albuma lahko ugotovimo, da je Poloni uspelo skladbe toliko predrugačiti, da so postale nove, iskrive in predvsem – njene. »Skladbe sem izbrala glede na to, kako močno so mi všeč. Malo je na izbiro vplivala tudi forma obstoječih komadov in seveda izhodiščna melodija in vsebina besedil. Melodija najbolj, kljub temu da sem v končni fazi svojemu vokalu in interpretaciji prilagodila tudi slednjo.«

Slogovno bi album lahko postavili na polje sodobne avtorske elektro­akustike, nekako po okusu severnjakov, vendar daje akustični izvor pesmim dodaten organski priokus (kot nalašč za hipsterje), pa tudi arhaičnost besedil poskrbi, da skladbe delujejo artistično in ezoterično. Očitno je, da je Polona natanko vedela, kaj želi. Navsezadnje je sama opravila približno 90 odstotkov vsega dela pri plošči. »Večino produkcije in aranžmajev je moje delo, le pri Danaji sva si delo delila z Jernejem Jurcem, preostala pomoč se veže bolj na začetno ustvarjalno obdobje, ko sem se šele spoznavala s programom in glavnimi triki produkcije. Takrat mi je pomagal Luka Jamnik iz Laibachov, sicer pa so številne pesmi do izida ravno zaradi tega procesa izšle šele kot tretja različica.« Zanimivo je, da je Polona samostojni album na trdem nosilcu izdala zgolj kot vinilno ploščo, kar je v tujini v zadnjih letih postalo nekaj običajnega, pri nas pa je še vedno izjema. »In v digitalni obliki. Tako sem dobila dve zadevi. Vsi si lahko album ali posamične komade naložijo v računalnik ali mp3 player oziroma smartphone, tako imenovani ljubitelji boljšega zvoka pa si stvar lahko privoščijo v vsej svoji veličini formata in zvoka ter lahko izberejo med belo vinilko v omejeni nakladi in črnim vinilom.« Album v obeh izdajah je na voljo na Polonini spletni strani.