Potomec beduinov še 
v starosti divji kockar

Postavni in na prvi pogled še povsem čili belolasi možakar je bil nekoč legenda velikih platen, danes je precej pozabljen, a življenje ga je obrusilo. Njegova zvezda naj bi zašla tudi zato, ker kralj kart ni mogel premagati usodne privlačnosti razkošnih igralnic, nepremagljive strasti do tveganja in želje, da nenehno vse postavlja na kocko. Po še vedno očarljivem in šarmantnem videzu ter samozavestnem nastopu bi sicer zmotno menili, da so ga pokopale avanture z lepimi ženskami. Tudi te so bile, a starec prisega, da vse življenje ljubi le svojo ženo, ki ga je odslovila, ko je spoznala, da je obseden z igrami na srečo in je njegov edini pravi dom kazino. Vseskozi ga spremljajo različni incidenti, zaradi vročega temperamenta mu pogosto zavre kri, najhuje je bilo februarja 2008, ko si je na nekem hollywoodskem parkirišču privoščil pretep z varnostnikom, sodišče mu je pripisalo kar 300.000 dolarjev kazni in odškodnine. Takrat mu je bilo dobrih 75 let, čuvaja, 50-letnega Gvatemalca, naj bi napadel, ga zmerjal z neumnim Mehičanom in ga žalil, ker ta ni hotel vzeti 20-evrskega bankovca namesto dolarjev. Za podobno avanturo s policistom je plačal 1700 dolarjev kazni.

V pomanjkanju eksotičnih tipov

Omar Sharif tudi po revoluciji in neuspeli arabski pomladi ostaja najbolj znani sin svoje domovine. V svetu je zaslovel s filmom Doktor Živago, a sta mu bila uspeh in slava zvesta le krajši čas. Teh časov se ne spominja z otožnostjo: »Minilo je pol stoletja, takrat je bil svet povsem drugačen! Ljudje so še živeli svoja življenja, ni bilo tako pomembno, če nisi imel veliko pod palcem.« Desetega aprila je igralec dopolnil 80 let, leta 1962 je igral vlogo šerifa Alija v filmskem spektaklu Lawrence Arabski. Skromno meni, da mu je uspelo, ker v tistem času ni bilo igralcev eksotičnega videza in izžarevanja, morda je bil takšnim hollywoodskim potrebam in vlogam še najbližji Anthony Quinn. Tri leta pozneje je postavni sin puščave v romantičnem filmu po manj romantični predlogi in življenjski zgodbi iz revolucionarne Rusije v vlogi zdravnika Živaga osvojil ženska srca vesoljnega sveta. S filmom, Larino pesmijo in Julie Christie je postal ikona. Sokolji pogled takrat 32-letnega Egipčana je dobil mehkobo in toplino, žareče oči zasanjanost. Velikokrat je igral močne, neomajne moške trdnega značaja in dobro vzgojene kavalirje. Eksotični šarm mu je pomagal pri široki paleti zgodovinskih oseb, posrečil se mu je tudi mlahavi in neodločni habsburški prestolonaslednik Rudolf v Mayerlingu, ko mu je stala ob strani Catherine Deneuve.

Za denar tudi slabi filmi

Ponosnemu potomcu beduinov so ustrezali plemiči, revolucionarji ali duhovni. Ob Sofii Loren je v Lepi Izabeli igral španskega princa, najbolj nenavaden je bil vsekakor film Smešno dekle z Barbro Streisand. Judovsko-arabski par je poskrbel za veliko polemike. Snemal je z znanimi režiserji, a preveč je bilo slabih filmov, ki jih je posnel z levo roko zaradi denarja. Tega je nujno potreboval! Leta 2004 je še sprejel vlogo v francoskem filmu Monsieur Ibrahim in cvetovi Korana. V njem je igral muslimanskega veleposestnika, ki je v Parizu 50. let minulega stoletja sklenil nenavadno prijateljstvo s 13-letnim izraelskim dečkom. Kmalu zatem se je odločil za vrnitev v domovino. Omar Sharif je seveda psevdonim, njegovo pravo ime je Michael Shalhoub, odraščal je v krščanski družini v Aleksandriji in pozneje obiskoval angleško šolo v Kairu. Nadvse brihtni mladenič je študiral matematiko, tri leta je bil trgovec v očetovem podjetju, potem si je uresničil sanje in se odpravil na kraljevsko igralsko akademijo v London. Med snemanjem prvega filma The Blazing Sun se je leta 1953 zaljubil v soigralko Faten Hamama, dve leti pozneje sta se poročila in Omar je prestopil v islamu. Rodil se jima je sin Tarek, ki je kot štiriletni deček zaigral v Dr. Živagu.

Svetovni prvak v bridžu

Po ločitvi leta 1967 se je začelo njegovo nemirno življenje v Parizu. Vse bolj je bil odvisen od iger na srečo, leta 1973 je celo postal svetovni prvak v bridžu. V igralnicah je zapravil vse premoženje, poznavalci menijo, da okoli 30 milijonov dolarjev. Zasvojenost je uničila njegov zakon, živel je v hotelih in igralnicah, v zdravljenje ni nikoli privolil. V 70. in 80. letih minulega stoletja se je reševal tudi s televizijskimi produkcijami, tako je igral v nadaljevankah o Petru Velikem, Katarini Veliki, v Palači vetrov, leta 1989 je z Joan Collins posnel astrološko nanizanko Sledi svoji zvezdi. Danes mu je žal, da je zapustil ženo (v resnici ga je nagnala!), leta sreče so minila, v sebi čuti vse večjo praznino. Še vedno najde zatočišče v hotelskih sobah, ob tem ima krasni vili na Kanarskih otokih in ob Nilu. Restavracij in drugih javnih prostorov ne mara, ker je postal odljudeni samotar. »Na starost sem postal otročji in nestrpen,« pravi razočaran nad spoznanjem, da mu leta niso prinesla miru in modrosti. Še kot dedek vedno znova skrbi za agresivne izpade, zlasti krupjejev se loti tudi fizično. Še pred revolucijo se je vrnil v Egipt, kjer je prvi med znanimi osebnostmi javno pozival osovraženega predsednika Mubaraka k odstopu. Revolucijo je doživel na balkonu hotela ob kairskem trgu Tahrir, a stvar je izgubljena, demokracija pa fatamorgana v puščavi …