V Šentjurju je na ogled razstava o Šentjurskih muzikantih, ki so glasbeno pot začeli leta 1997. Franc Šuster - Osrečki je igral klarinet, Franc Jazbinšek - Zelčev harmoniko, Beno Pečar kitaro, Dušan Štarkel pa kontrabas. Šuster in Jazbinšek sta že prej igrala na številnih ohcetih in obletnicah, Pečar in Štarkel pa sta bila člana več narodnozabavnih ansamblov.
Tovrstna glasba je na naši glasbeni sceni manjkala, Franc pa je znal ogromno koračnic, ki jih je bilo treba samo posneti.
Posneli so štiri zgoščenke. Prvo z naslovom 35 let igranja po ohcetih Osrečkega in Zelčevega Francija, leta 2002 je izšla zgoščenka z naslovom Letos je en' lušten' let', leta 2005 z naslovom Direndaj in leta 2007, ko so praznovali prvi okrogli jubilej – 10 let Šentjurskih muzikantov. Delovanje so okronali s številnimi glasbenimi uspehi in priznanji. Leta 2003 so prejeli zlato ploščo založbe Zlati zvoki, leta 2006 so gostovali pri naših rojakih v Kanadi, istega leta so jih na prireditvi Slovenski slavček, ki jo je za Slovenske novice prirejal Ivan Sivec, imenovali za častne godce leta. Pred dvema letoma jim je za 25 let ustvarjanja in promocije mesta Šentjur priznanje podelila tudi šentjurska občina.
Ljudska glasba
Letos so v počastitev četrt stoletja v galeriji Zgornji trg v Šentjurju odprli razstavo, ki priča o prehojeni poti in delu tega edinstvenega sestava, znanega po izvajanju ljudske glasbe iz šentjurskega okoliša ter avstro-ogrskih koračnic. Na odprtju so Šentjurski muzikanti nastopili v nekoliko prilagojenem sestavu. Ob kitaristu Benu Pečarju in basistu Vinku Frecetu je na harmoniko igral Stane Žavski, klarinet pa Jože Belej.
Iz ljudske zakladnice so obudili melodije in besedila, ki bi bila sicer za vedno pozabljena ali celo zavržena.
Kako zelo se od drugih ansamblov razlikujejo Šentjurski muzikanti, se da razbrati že iz naslova nekaterih njihovih hudomušnih skladb. Denimo Tobak je žlahtna travica, Vsaki bor se maje, Ta zad'n direndaj, Toti mladi fant in Marička iz Šentruperta. Veliko so posneli tudi instrumentalnih, predvsem koračnic in ljudskih priredb. »Tovrstna glasba je na naši glasbeni sceni manjkala, Franc pa je znal ogromno koračnic, ki jih je bilo treba samo posneti. Dejansko pa naša glasba ni značilno narodnozabavna, temveč tudi bolj ljudska. V Avstro-Ogrski je bilo ogromno godb na pihala, v katerih so igrali klarinetisti, in ko so ti prišli v vas, se je h klarinetu najbolje podal zven frajtonarice, in tako je začela nastajati ljudska glasba,« pove Beno Pečar.
Do 9. maja
Ko so spoznali, da bi bilo dobro tudi kaj zapeti, so se odločili za vesele, hudomušne pesmi, saj imamo žalostnih Slovenci že preveč. Šentjurski muzikanti so nastopali v številnih televizijskih in radijskih oddajah, srečanjih ljudskih godcev in drugih dogodkih. Najbolj jim je ostalo v spominu gostovanje v Torontu v Kanadi pri naših izseljencih pred 20 leti.
1997.so začeli glasbeno pot.
Ob jubileju jim je polaskal tudi Ivan Sivec, ki se odprtja razstave sicer ni mogel udeležiti. Jim je pa poslal sporočilo, v katerem jih je pohvalil, da so s hudomušnostjo blizu marsikateri slovenski duši, iz ljudske zakladnice pa so obudili v življenje melodije in besedila, ki bi bila sicer za vedno pozabljena ali celo zavržena. Razstava je v galeriji Zgornji trg v Šentjurju na ogled do 9. maja.
Razstavljeni so številni članki, tudi iz Slovenskih novic, oblačila, glasbila ... FOTOGRAFIJE: Mojca Marot
Franc Šuster in Beno Pečar s svojima družinama imata največ zaslug za razstavo.
Knjiga in nosilci zvoka pričajo o bogati glasbeni poti.
Prejeli so številna priznanja in zahvale.
Na otvoritvi se je zbralo veliko ljudi, kar priča o priljubljenosti Šentjurskih muzikantov.
Obiskovalci so si z zanimanjem ogledovali panoje.
