Preživel helikoptersko nesrečo in tudi kap

Njegov obraz prepredajo globoke gube, nekdaj mišičasto telo je postalo krhko, toda iz oči še vedno sije neizmerna življenjska volja, močna čeljust z nezamenljivo jamico v bradi pa priča o železni volji, s katero si je utrl pot med največje hollywoodske filmske legende. 
Kirk Douglas je v 70-letni karieri igral v več kot 90 filmih, ki so mu prinesli tri nominacije za oskarja, pred dvema desetletjema pa se mu je akademija poklonila s častnim oskarjem ob polstoletnici njegovega ustvarjanja. Danes je velikan zlate dobe Hollywooda prestopil še en mejnik – 100 let. 
»Moja edina naloga je, da se na zabavi pojavim spočit in da sem šarmanten. Gostje bodo od mene pričakovali še krajši govor, zato sem ga, da me bodo razumeli, vadil s svojim govornim terapevtom,« je zvezdnik dejal v dneh pred današnjo rojstnodnevno zabavo ob 100. obletnici, ki sta mu jo – kot že lani – pripravila sin Michael Douglas in njegova žena Catherine Zeta-Jones.

Univerzalnega recepta za dolgo in plodovito življenje verjetno ni, a Kirk svojih 100 let pripisuje ljubezni, ki ga veže na ženo Anne. »Imel sem srečo, da sem našel svojo dušo dvojčico že pred 63 leti. Dober zakon in najini nočni pomenki so mi pomagali, da sem preživel vse,« izdaja igralec in verjame, da se vse zgodi z nekim namenom. Tudi njegova okrogla obletnica. 
»Verjamem, da sem tu z nekim namenom, saj sem preživel tako nesrečo s helikopterjem kot tudi kap. Torej nisem še opravil vsega, kar naj bi postoril v življenju.« In Kirk nikakor ne sedi križem rok, saj sta z ženo visoko zavihala rokave in v knjigi, ki naj bi uradno pokukala na plan na začetku prihajajočega maja, popisala svojo ljubezensko zgodbo, jo začinila z vrsto anekdot o filmskih veljakih in razkošnih večerjah hollywoodske srenje, na papir pa prelila tudi bolečino zaradi izgube njunega najmlajšega sina Erica ter Kirkove notranje borbe. Obogateno s fotografijami, ki jih javnost doslej še ni videla.

Kirk s krstnim imenom Issur Danielovitch se je 9. decembra pred natanko stoletjem rodil ruskima imigrantoma judovske veroizpovedi, obdan z neizmerno revščino in v odsotnosti očetove ljubezni. A so ga naprej gnale sanje o filmski karieri, ki jih je začel uresničevati po koncu druge svetovne vojne. Že leta 1946 je prišel na svojo prvo avdicijo, in čeprav je takoj storil napako in se naučil besedilo za napačni lik, je vendar naredil velikanski vtis. Čez noč je postal zvezda in si že tri leta po vstopu v svet filma prislužil prvo nominacijo za oskarja s filmom Šampion, druga je sledila le tri leta pozneje, leta 1952, s filmom Bad and the Beautiful, tretjo pa si je priigral leta 1956, ko je v filmu Sla po življenju upodobil Vincenta van Gogha. Čeprav je trenutek, ki ga je verjetno najbolj zaznamoval, nastopil leta 1960 v uspešnici Spartak. Z enim samim stavkom, »Jaz sem Spartak«, je namreč postal živa legenda.

Na velikem platnu je žarel, bil večji od življenja samega, a v zasebnosti je vendar prejemal udarec za udarcem. Sploh v preteklega četrt stoletja. Leta 1991 je preživel nesrečo s helikopterjem, v kateri sta umrla sopotnika. Pet let pozneje je zaradi kapi začasno izgubil sposobnost govora, še vedno je precej okrnjena, in prevevala so ga samomorilska nagnjenja. Pred 12 leti je zaradi prevelikega odmerka drog izgubil najmlajšega sina, tedaj 42-letnega Erica, pred šestimi leti pa je trepetal za sina Michalea, ki se je boril z rakom. 
»Kakor koli pogledate, moj oče je velikanska osebnost. Večji od življenja samega. Še danes,« je prepričan Michael. »Sto let je vsekakor pomemben, velikanski mejnik. A še več in pomembneje je to, kar je v teh 100 letih dosegel. Njegova vztrajnost in moč sta neprekosljivi, naučil pa me je, da je pri vem, česar se lotiš, treba dati vse od sebe.«