
Gradil bi na idilični obali. Foto: Press Release

Z izkazovanjem spretnosti, kako preživeti v naravi, je Bear Grylls obogatel. Foto: Press Release

Osvojil je najvišji vrh sveta, ne pa tudi src Valižanov. Foto: Press Release



Bil je moški z načrtom. Na peščeni obali pri vasici Llanbedrog na polotoku Llyn v Walesu, kamor hodijo deskarji, suparji in kanuisti ter ima zaradi neokrnjene lepote poseben pomen med naravovarstveniki, je Bear Grylls želel zgraditi 25 hišic. Načrte je predal v pregled tamkajšnjemu občinskemu svetu in se nadejal njihovega privoljenja. Toda prižgali so mu rdečo luč in britanski pustolovec in mojster preživetja je moral priznati poraz in od projekta dvigniti roke.
Z veščinami, kako preživeti v naravi, tudi tedaj, ko pokaže svojo najbolj divjo plat, je zgradil imperij in ustvaril premoženje, ocenjeno na dobrih devet milijonov. Toda adrenalinski odvisnež, ki se lahko pohvali tudi kot eden od najmlajših, ki jim je uspelo osvojiti najvišji vrh sveta Mount Everest (pri 23 letih), je naletel na pretrd oreh. Ne v divji deroči reki, negostoljubni puščavi, pragozdu, polnem pasti, ali visokem gorskem očaku, ampak v članih podeželskega občinskega sveta. Zaradi njih je moral že tretjič v zadnjih letih razobesiti belo zastavo predaje.
Prvič je na svojem otočku, ki ga je leta 2001 kupil za skromnih 100 tisočakov, želel zgraditi pristan za jadrnico, pa je moral načrte po navodilih občinskega sveta spremeniti. Drugič mu je svet stopil na pot pred tremi leti, ko je za svoje tri sinove Jesseja, Marmaduka in Huckleberryja zgradil nevsakdanji tobogan: na robu klifa zasebnega otočka je namreč postavil kovinski tobogan, po katerem si se podričal in poletel v morsko modrino pod seboj. Tedaj je moral nevarno igračko razstaviti. No, zdaj pa je znova razburkal idilo vaške skupnosti z načrtom za razvoj neokrnjenega delčka peščene plaže.
»Plaža je neizmerno lepa in zadnja stvar, ki si je tam želimo, je vrsta obalnih hišic. Po tovrstni gradnji ni nikakršne potrebe. Edini razlog, da želijo to storiti, je, da bi na hitro zaslužili nekaj zelencev,« se je nad predlogom razburil lokalni svetnik John Jones. »Ta predel je posebnega pomena, zato si tu ne želimo gradbincev in načrtovalcev urbanističnega razvoja. Proti temu se bomo borili z vsem, kar imamo. Ne želimo, da kdo uniči našo obalo.«
Lokalni občinski svet pa mu je spet prekrižal načrte
Prebivalci so povedali svoje. In očitno so njihove besede padle na plodna tla, saj je Bear že tvitnil, da je preklical svoje očitno nedobrodošle načrte.
»Le da bo vsem mojim prijateljem s polotoka jasno: ne bomo zgradili obalnih hišic, če si tega ne želijo. Ne skrbite!« Ob tem je še pridal, da ne bi nikoli storil ničesar slabega na tistem čudovitem koščku zemlje.
»To zemljo smo z družbo kupili, da bi jo zaščitili. Želeli smo zgolj načeti pogovor o tem, kakšne možnosti imamo kot novi lastniki.« Grylls si je s temi besedami prislužil vrsto všečkov, četudi so mu nekateri kakšno vseeno še primazali. »Le bedak bi mislil, da bi si želeli česa takšnega,« je, denimo, čivknil Richard Davies, Wendi Rowlands Evans pa je pridala, da bi to Bear lahko vedel že prej, saj gre ne nazadnje za kos zemlje z oznako posebnega pomena zaradi izjemne naravne lepote. »Kar je dobro za okolje, bi moralo priti pred dolarji. Škandal!« je morala imeti zadnjo besedo Nia Davies.