R.E.M., ansambel, ki je prišel na konec poti

Ko je nuja po glasbenem ustvarjanju štiri fante pred dobrimi tremi desetletji prignala skupaj, se jim verjetno ni niti sanjalo, kaj zanje pripravlja usoda. Skladbe in melodije, ki so prihajale iz njihovih src, so jih namreč popeljale po neverjetni poti na sam glasbeni vrh, kjer pa so po dolgi dobi 31 let nenadoma obtičali pred vprašanjem: Kaj zdaj? In ko te v drobovju začne črvičiti to nehvaležno vprašanje, ti preostane le eno.

Konec na vrhuncu kariere

»Moder moški je nekoč dejal, da je prava umetnost vedeti, kdaj odnehati. Ne ko je zabava že v zatonu, temveč še na vrhuncu,« je dejal pevec skupine R.E.M. »Skupaj smo ustvarili nekaj nepojmljivega, neverjetnega in zdaj bomo odkorakali proč. Vse se mora namreč enkrat končati in mi želimo končati tako, kot je treba.« In rockerske legende, ki so razburkale glasbene vode minulega stoletja, so se zdaj odločile skleniti svojo glasbeno pot. Vseeno pa so za seboj pustile neizbrisen pečat, če ne drugače, s 15 albumi in posvetitvijo v enega najuglednejših muzejev rock glasbe, Rock and Roll Hall of Fame.

Začetek na univerzi

Pevca Michaela Stipa, basista Mika Millsa, kitarista Petra Bucka in bobnarja Billa Berryja je daljnega leta 1980 skupaj privedla ljubezen do glasbe, a verjetno se jim niti v najbolj divjih in z upanjem nabitih sanjah ni prikazalo, da se bo preprosta štiričlanska glasbena zasedba, ki je vzklila na tleh univerzitetnega kampusa, razcvetela v glasbeno uspešnico, ki bo s svojim edinstvenim tonom polnila stadione.

Prvi nastop kar v cerkvi

A že prvi nastop bi lahko povedal, da fantje, tedaj še pod imenom Twisted Kites, gotovo niso vsakdanji. S prvimi skladbami in priredbami rockerskih veljakov so se svetu namreč prvič predstavili v cerkvi. Nato pa kmalu odkrili svoj zvok, ki je sprva sicer odzvanjal le v undreground sceni, dokler leta 1987 ni skladba The One I Love razklenila okov alternativnosti ter jih povsem nepričakovano zavihtela na glasbeno lestvico US Top 20. In to je bil začetek nečesa veličastnega.

Losing my religion jih izstreli na glasbeni vrh

Kajti četudi jim nekateri očitajo, da so z njo zakorakali na pot marsikaterega glasbenika in se prodali, je njihova zvezda s skladbo, ki si jo še danes mrmrajo zaljubljeni mesečniki, tedaj šele dobro začela goreti. In v vsem siju zasijala na začetku 90. let, tokrat kar na obeh straneh Atlantika. »Težko govorimo o prelomnih trenutkih. A dogodek, ki je verjetno spremenil naše življenje, je bila pesem Losing My Religion,« je dejal Mills. Čeprav so se še dodatno zapisali v zgodovino, ko so sredi zadnjega desetletja minulega stoletja z Warner Bros. Records podpisali skoraj 60 milijonov evrov vredno pogodbo, najdonosnejšo v vsej glasbeni zgodovini dotlej.

Pri nastopih v živo so bili neprekosljivi

Ali je pes s tremi nogami še vedno pes? Verjetno. Čeprav se mora naučiti povsem drugačnega življenja. Kajti ko je bobnar leta 1997, dve leti za tem, ko se je na odru sesedel zaradi možganske anevrizme, zapustil skupino, se stvari nikoli več niso postavile v iste tirnice. A četudi so se preostali člani sprva spraševali, ali brez njega sploh še obstajajo, so vendar pobrali koščke in nadaljevali svojo pot. Čas in energijo so jim sicer začeli jemati tudi drugi stranski projekti kot, denimo, Michaelovo produciranje filma Biti John Malkovich, vseeno pa nikoli niso povsem izginili s scene. Njihov komercialni uspeh je morda začel bledeti in prodaja albumov upadati, a pri nastopih v živo so bili vse do zadnjega neprekosljivi. Edinstveni. Skoraj kultna pesem Everybody hurts pa je še po tisočem preigravanju zvabila solze v oči poslušalcev.

Zmanjkalo je iddej

Ja, 31 let je dolga doba. A med zadnjo turnejo in ustvarjanjem zadnjega albuma Collapse into Now, ki je izšel marca letos, so trčili ob zid. Zmanjkalo jim je idej, notranji pogon, ki jih je gnal vsa ta leta, pa se je očitno izpel. Zato so 21. septembra na svoji spletni strani objavili, da je zavesa končno padla. »Našim oboževalcem in prijateljem: Kot skupina in hkrati dolgoletni prijatelji in sodelavci smo se odločili, da sklenemo našo glasbeno kariero. A odhajamo prežeti z občutkom globoke hvaležnosti, dokončnosti in osuplosti nad vsem, kar smo dosegli. Vsem, ki se jih je naša glasba dotaknila, pa se iz vsega srca zahvaljujemo,« so zapisale rockerske legende ter hkrati zatrdile, da so se razšli še vedno kot prijatelji. »Le čas za slovo se je zazdel pravi.«