Režiser Metod Pevec leto in pol preživel na Dobu

Za zidovi osrednjega slovenskega zapora na Dobu je leto in pol potekal proces, v katerem so obsojenci za težka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodili pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Iz tega je nastal dokumentarni film scenarista in režiserja Metoda Pevca Ko pridem ven, ki bo v petek, 3. aprila, ob 19. uri premierno prikazan v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sklopu projekta Naši filmi doma, na ogled vabi Slovenski filmski center (SFC). »Film je nastajal v prostoru, kjer se srečata dva pogleda: filmski in terapevtski. V njegovem središču je metoda psihodrame, ki omogoča, da posamezniki znova vstopijo v ključne trenutke svojega življenja ter jih prvič izrečejo, preigrajo in pogledajo z distance,« izvemo.

Brez enostavnih razlag

»Režiser in psihiater se skupaj odpravita v osrednji slovenski zapor na Dobu. Režiser verjame, da so tam zaprte tudi zgodbe, psihiater pa, da lahko s svojo metodo psihodrame obsojencem odpre odrešujoč ustvarjalni prostor in pogled v prihodnost,« vsebino pojasni SFC. V poldrugo leto trajajočem procesu so se kameri pridružili večinoma obsojenci za najtežja kazniva dejanja – od oboroženih ropov do umorov. V skupini so razpirali svoje zgodbe, pogosto prvič brez obrambnih mehanizmov, brez vlog, ki jih določajo zunaj zapora. Film ne išče enostavnih razlag, temveč potrpežljivo razkriva, kako kompleksna in prepletena je kriminalna identiteta – in kako globoko segajo njeni vzroki.

»Metod Pevec, eden najvidnejših slovenskih filmskih avtorjev, ki v svojih igranih in dokumentarnih delih pogosto posega v intimne plasti posameznika in družbe (med drugim Aleksandrinke, Dom, Jaz sem Frenk), tudi tokrat vstopa v prostor, kjer ni gotovih odgovorov. Kot poudarja, je izhodišče filma prav v tem nerazumevanju,« o ustvarjalcu zapišejo pri SFC. »Vse bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači,« je dejal Pevec, ki je ob prvem obisku zapora na Dobu srečal ljudi, ki jih je doživel kot like, ki bi jih želel napisati, a je hitro ugotovil, da življenje njihove zgodbe piše bolje. Zato se je k njim vrnil s kamero in odprtim pristopom. »Na začetku nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu interesu … prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje,« pravi Pevec.

Ko pridem ven tako ni film o zaporu v običajnem smislu, temveč film o človeku v skrajnih okoliščinah, o krivdi, dediščini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepričakovana potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu, razloži SFC. Tam, kjer izginejo zunanje identitete, se odpre prostor, ki ga film imenuje osvobojeno ozemlje znotraj zaprtih zidov. Kot dodaja, nagrada občinstva na 28. Festivalu slovenskega filma potrjuje, da film gledalca ne nagovarja le intelektualno, temveč tudi čustveno – kot izkušnja, ki ostane in zahteva odziv. Premierna projekcija v Cankarjevem domu bo prvi večji stik s širšo javnostjo, nato pa bo film v butični distribuciji zaživel po slovenskih kinematografih. Scenarij za film sta napisala Pevec, ki je tudi direktor fotografije, in Olga Michalik. Pri filmu so sodelovali še: sodelavec na scenariju Vladimir Milošević, kamera Dejan Ulaga, Gaja Naja Rojec, montažerka Olga Michalik, svetovalec pri montaži Ivo Trajkov, kolorist Emil Svetlik in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Producent filma je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo Ljubljana. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju s Filmskim studiem Viba film ter s finančno podporo SFC.

Film je nastajal v prostoru, kjer se srečata filmski in terapevtski pogled. FOTO: Vertigo

Gre za zgodbe o človeku v skrajnih okoliščinah, o krivdi, dediščini nasilja, o odgovornosti in še marsičem. FOTO: Vertigo

Film gledalca ne nagovarja le intelektualno, temveč tudi čustveno. FOTO: Vertigo