Sherlock Holmes: Igra senc

Filmski studio Warner je od režiserja Guya Ritchieja in ekipe zahteval, da kujejo železo, dokler je vroče, in tako je v dveh letih pred nami že drugi kinetični pustolovski film o Sherlocku Holmesu. Prehitro? Vsekakor.

Medtem ko je prvi film prinesel uravnoteženo mešanico akcije, drame, humorja in vizualno čudovite viktorijanske temačnosti, je Igra senc povsem temna, akcija pogosto utopljena v Ritchiejevi pretirani fascinaciji s počasnimi posnetki, drama premalo osebna, humor pa stlačen v

dogajanje tudi, kadar ni potreben. Čeprav bi profesor Moriarty moral biti Holmesov največji sovražnik in najbolj nevaren zločinec pod soncem, se lord Blackwood (Mark Strong) iz prvega filma zdi neprimerljivo bolj strašljiv. Saj ne, da je kaj narobe z igralcem ali da Moriartyjev načrt ni dovolj megalomanski, a zaradi šibke zgodbe je precej manj grozeč.

Še večja težava so ženski liki, ki so v zgodbi zgolj zaradi lepšega, saj so po nekaj sekundah odrinjeni na stran (tudi dobesedno). Downey Jr. in Law imata najbrž pred seboj še serijo filmov kot Holmes in Watson, a upajmo, da bodo producenti v prihodnje zmogli počakati na dobro zgodbo.