Talenti nimajo časa, da bi se razvili

»Sem sem se hodil kopat. Spomladi in jeseni, ko ni bilo veliko ljudi. Dokler se niso pojavili telefončki s fotoaparati. Tega pa res ne maram,« pripoveduje Jan Plestenjak med stopanjem po skalah najbolj odmaknjenega kotička strunjanske plaže, ki se konča s pomolom in razgledom čez zaliv proti Piranu. »Je pa tu nastala Barka iz perja.«

In kaj vas je takrat prešinilo, ste na obzorju zagledali kakšno barko?

Bil sem sam in morje me je navdihnilo z verzom »Sol naj bo postelja moja, tam me bo veter objel«. Morskim temam se zadnje čase izogibam. Zdi se mi, da se mi že ponavljajo. Imam pa zdaj v besedilih velikokrat kavo. A kaj naj, če pa jo pijem po štirikrat na dan (smeh)!? Saj se vsak avtor ponavlja. Vsak ima svoj nabor besed.

Kako pa potem iščete pestrost?

Vedno mora biti kak sprožilec. Lahko ga najdeš v filmu, knjigi, pogovoru ... Umetniki ne bomo ljudem povedali nič novega; samo tisto, kar že vedo. Ker nismo kaj dosti drugačni od njih. Mi samo ubesedimo tisto, kar že vedo in česar sami ne znajo. V njih lahko prebudimo razmišljanje, morda tolažbo. Pomembno je sporočilo. Sploh pri kantavtorjih, kar jaz sem in bom zdaj še bolj.

V kakšnem smislu?

Nova besedila bodo govorila zgodbe. Ena gre o delavcu, ki ima kup neplačanih računov, doma ima otroke, ki jim ne more izpolniti sanj, ne ve, kaj bo z jebenim kreditom, ki ga plačuje vse življenje, in čaka tisti petek, ko gre za šank, in še tam mu nekdo vedno zateži. In ko se zjutraj s slabo vestjo vrne domov, vidi ženo in tri angelčke in se zave, da so oni vse, kar potrebuje, kar mu obarva življenje.

Ste v vsem tem času že ugotovili, kakšne teme ljudi pritegnejo, da pesem postane uspešnica? Ni to ljubezenska lirika?

Zdaj pa o tem res ne razmišljam več. Saj smo vsi glasbeniki narcisi, vsi hočemo, da bi nas radii vrteli, ampak ne bom si dovolil, da bi to vplivalo na moje ustvarjanje! Ni mi treba. Imam dovolj samozavesti. Radijska produkcija je – pri nas in po svetu – zdaj res uveljavila instantni

format uspešnic, ki natančno določa, koliko minut mora biti skladba dolga, kako hitra mora biti, kdaj pride refren, kakšen zvok mora imeti, besedila pa da so čim manj moteča, da ljudem ne bi bilo treba razmišljati. Zato med glasbeniki ni več poguma za pripovedovanje zgodb. Saj je enako v slikarstvu. Nikogar več ne zanima slika. Samo da je tapeta lepa. In nemoteča.

Bo nova plošča tudi po zvoku kantavtorska, akustična?

Rad bi obdržal občutek fotelja – glas in kitara sta v ospredju. Bomo pa snemali s celim bendom, spet se bomo umaknili na kmetijo v Goriška brda in skladali.

Ampak v duetu z Evo Boto To leto bo moje ste se spet vrnili v elektronske plesne pop vode ...

Ta komad je padel vmes, ni povezan z nobenim projektom. Ker je besedilo medgeneracijsko, sem rekel, da naredimo vesel, neobremenjen komad ...

Torej ste se podredili tistemu, kar ste prej zanikali?

Ne, besedilo je zelo angažirano! Ni bebasto. »Maske padle so, ni nas strah, pozabili so na nas, zdaj prihaja boljši čas ...« Nastalo je lani, v volilnem letu, ko je bilo polno razprtij med pomembneži. Odpreš časopis ali prižgeš televizijo – povsod ena sama kriminalka, povezana s špansko limonado!

Ste gledali prvi X Factor? Ste si že zapomnili kakšno novo grlo za sodelovanje?

Nisem gledal.

Sprašujem zato, ker se zdi, da radi pokličete za duet aktualna imena: Laro Love, ko so bili Leeloojamais na vrhuncu, Alyo, Julijo Kramar iz Talentov, zdaj Evo Boto iz Misije Evrovizije ...

Samo hitro opazim, ali ima nekdo talent. Je pa ta sistem izbiranja talentov zelo škodljiv za mlade glasbenike. Ker naenkrat pridejo na največji oder, v najbolj bleščeč soj žarometov, v prime-time in na vse naslovnice. Veste, kako smo se mi morali nagarati, preden smo prišli do te točke? Vsak potrebuje leta izkušenj, napredovanj, razočaranj, preden dozori. Tega se ne da prehiteti. Ti talenti pa sploh nimajo časa, da se razvijejo. Eno leto bo faca, prihodnje leto bo že nekdo drug. To je krivično do potencialnih talentov!

Je bil to razlog, da ste zavrnili članstvo v žiriji X Factorja?

Saj ga nisem zavrnil. Sploh me niso poklicali.

Slišati je bilo, da ste že notri.

Nič ni bilo na tem.

Iz vaših izjav je čutiti zaskrbljenost nad sceno, politiko radijskih postaj. Toda zakaj se vi sekirate, saj ste imeli lani najbolje prodajano ploščo v Sloveniji, razprodane dvorane in še vedno vas vrtijo ...

Saj jaz sem s sabo zadovoljen. Ampak človek ne more gledati samo na svojo rit. Preveč je zagrenjenosti med glasbeniki. Radijske postaje so zasebna podjetja, ki imajo pravico vrteti, kar koli želijo, toda izključevanje vsega, kar ni v njihovem konceptu, sceni škodi. Na ultrahit vsi takoj skočijo, pesmi, ki potrebujejo pozornost in čas, da se ljudem usidrajo v možgane, pa pri tej politiki nimajo možnosti. Krivec za to pa je internet: ljudje so vajeni v hipu dobiti tisto, kar jih v tistem trenutku zanima, in tako so izgubili potrebo po pozornosti, po spremljanju. Res me zbode, če mi radijski urednik reče, da besedila ljudem niso pomembna. To ni res. Ljudje niso neinteligentni. Samo sistem hoče ljudi brez pozornosti!

Nekoč ste delili zasebno življenje z javnostjo, spomnimo se Martine Kajfež in Ivane Spagne. Zdaj to plat skrivate. Vas ljudje zato jemljejo drugače?

Delil sem, ko sem imel 20 let. In se mi je najbrž zdelo fino, da sem s fejst babnico (smeh). Pri 39 letih možgani delajo drugače. S tem sem prenehal v trenutku, ko sem imel polne dvorane in sem dojel, da ljudje na moje koncerte hodijo zaradi pesmi in ne zaradi tega, kakšne rjuhe in zobno ščetko imam doma, zakaj sem se z eno skregal in sem zdaj z drugo. Ker v tem nisem nič drugačen od drugih.

Vas daje kriza srednjih let?

Včasih se vprašam, ali sem že naredil dovolj, ali sem dovolj dosegel, ali sem lahko še boljši? Ampak v glasbi se lahko večno razvijaš. Pa vprašanja glede družine ...

Vas vrstniki kaj nadlegujejo z njimi?

Ne, jemljejo me kot rokenrol (smeh). Včasih pomislim: ta svet nič kaj dobrega ne obeta in da zdaj vanj pripelješ nedolžno življenje ... Včasih imam željo, ampak se mi zdi, da bi moral biti noro zaljubljen. Smisel življenja so odnosi, da nekomu polepšaš življenje, mu pomagaš, odpreš obzorje. Saj ni nujno, da je tvoje krvi! Lahko je ženska, lahko je prijatelj, lahko je 10-letni fantek, ki je v nesreči izgubil mamo in očeta.

Koliko ste še Gorenjec in koliko Primorec?

Še vedno sem razpet. Še vedno sem uživač, hkrati pa sem obdržal disciplino, vztrajnost in trmo, kar so bolj gorenjske značilnosti.

Kaj pa pravijo sosedje v Strunjanu? So vas sprejeli kot Primorca?

S sosedi v 13 letih nisem imel še niti enega konflikta. Je pa res, da se bolj malo vidimo, ker oni že spijo, ko pridem jaz domov (smeh).

Pa še v trgovino ne hodite.

Res je. Čistilka mi prinaša stvari. V trgovino sem prenehal hoditi, odkar mi je pred šestimi leti neko dekle v Kaneli zdrdralo natančen seznam, kaj vse sem nabavil prejšnji dan, katere hrenovke, katere špagete ...

Po tivolskem koncertu si boste vzeli eno leto odmora. Kaj boste počeli?

Počival in ustvarjal novo ploščo. In z motorjem se bom vozil. Verjetno bom šel do Andaluzije. 1700 kubikov. Popolna svoboda. Noro. To je moja nova droga.