Bojan Abaza, Mirsad Begić, Mojca Černič Pretnar, Zvonko Čoh, Draga Davitkova Erič, Rajmund Kocbek, Tomaž Kolarič, Igor Kregar, Jože Marinč, Ignacij Meden, Mirna Pavlovec, Marja Prelog, Aljana Primožič, Jože Tönig, Jana Vizjak in Franc Vozelj. Našteti so znani slovenski umetniki, ki so svoje prve vezi stkali leta 1975, ko so prestopili prag Akademije za likovno umetnost v Ljubljani.
51 let pozneje so se prejšnji četrtek v Galeriji Gunclje na pobudo Igorja Kregarja v Ljubljani zbrali sošolke in sošolci, ki vsekakor pomembno zaznamujejo slovensko slikarsko in kiparsko umetnost. Na ogled so postavili nekatera svoja dela, pozabili pa niso niti na Evelino Batista in Evo Heimer, ki sta že pokojni, a so v galeriji kljub temu na ogled postavili njuna dela. Razstava, ki so jo poimenovali Generacija ALU075 in bo na ogled do 29. oktobra, je tako več kot le predstavitev njihovih del – je srečanje generacije, ki se je po več kot petih desetletjih vrnila k skupnim začetkom, profesorjem, prijateljstvom in spominom na čas, ko se je njihova umetniška pot šele začenjala.
Kipar Mirsad Begić pripravlja razstavo na Dunaju. FOTOGRAFIJE: Gordana Stojiljković
Zbrane je pozdravil skrbnik galerije oziroma predstavnik društva Blaža Potočnika Čitalnica France Zavodnik, ki je poudaril, da se redko zgodi, da bi se na enem prostoru znašlo 19 razstavljavcev, med katerimi so »tudi trije nagrajenci Prešernovega sklada, večina pa je bila učencev oziroma študentov profesorja Janeza Bernika«. Med njimi je zelo plodovit in nagrajeni kipar Mirsad Begić, ki je v Slovenijo prišel po končani srednji šoli in diplomiral na ALU. Kot nam je zaupal, »kljub smučarskim palicam, ki mi pomagajo pri hoji, pripravljam razstavo na Dunaju«. Prešernova nagrajenca sta tudi eden najbolj znanih ilustratorjev in avtor animiranih filmov Zvonko Čoh ter Milan Erič, slikar, ilustrator in animator.
Idejo za razstavo in srečanje je dal Igor Kregar, ki je na ogled postavil svoje kolaže. FOTO: Gordana Stojiljković
Učili so se drug od drugega
Kregar je ob odprtju poudaril, da naslov razstave spominja na leto 1975, ko so začeli študij slikarstva in kiparstva na ljubljanski akademiji, ob tem pa so se srečevali s številnimi pomembnimi imeni slovenskega likovnega prostora. Prav akademsko okolje je bilo po njegovih besedah prostor intenzivnega učenja, ustvarjanja in medsebojnega dialoga. Študenti so delali v skupnih ateljejih, razpravljali o umetnosti in se učili drug od drugega. »Bili smo živahni, preživeli smo živahna študijska leta kot velika družina,« je povzel Kregar.
Mojca Černič Pretnar in Draga Davitkova Erič sta obujali spomine na študentske čase. FOTO: Gordana Stojiljković
Obuditev teh vezi je bila za sodelujoče zelo čustvena. Mojco Černič Pretnar, ki je po diplomi na ALU dokončala še magistrski študij restavratorstva in konservatorstva, je ponovno srečanje zelo navdušilo. »Vesela sem, da nas je Igor zbral skupaj, še posebno zato, ker danes ustvarjam drugače kot v času študija. Zdaj delam v glini,« je dejala in dodala, da sta na ogled dve njeni skulpturi.
Podobno ganjena je bila Draga Davitkova Erič. Spomnila se je, kako povezani so bili kot generacija. V Slovenijo je na študij ALU prišla iz Makedonije in tukaj ostala. »Veste, Draga se je poročila s sošolcem Milanom,« je hudomušno pripomnila Černič Pretnarjeva. Kot pravi Davitkova Eričeva, so se v skupnih ateljejih pogovarjali o slikarstvu, spremljali delo profesorjev in se učili drug od drugega. Prav zato ji današnja razstava pomeni uresničitev nečesa, kar je dolgo ostajalo le v spominu. »Zelo sem ganjena, da se je to v 50 letih nekako uresničilo in da smo to razstavo naredili skupaj,« je dejala.
Galerija je umetnikom podarila vrtnico. FOTO: Gordana Stojiljković
Karikaturistka s pogačami
Posebno zgodbo nosi Aljana Primožič, dolgoletna karikaturistka Slovenskih novic, ki je študij po drugem letniku zapustila. Prav zato je bila še toliko bolj vesela, da so se kolegi odločili, da razstavo postavijo kot spomin na začetek skupne poti, in ne šele na njeno zaključevanje. Večino nekdanjih sošolcev je tako po 51 letih videla prvič. Na srečanje je prinesla domače pogače, s katerimi je izrazila hvaležnost, da se je generacija znova povezala.
»Risanje je bilo sprva moj hobi, ki je iz daril prijateljem in znancem postopoma prerasel v poklicno izražanje,« nam je zaupala in dodala, da jo je pri tem spodbujal tudi profesor Gabrijel Stupica, ki je že v prvem letniku opazil njen občutek za značilnosti obrazov in jo usmerjal h karikaturi. Danes skozi karikature upodablja predvsem značilnosti življenja in dogodkov.
A če smo obiskovalci v galerijo prišli ob 18, uri, so razstavljavci preživeli skupaj ves dan. »Pogovarjali smo se, se spominjali študijskih let in odšli tudi na skupno kosilo. Prišli smo iz različnih krajev Slovenije, od Kopra do Haloz,« je povedala Primožičeva.
