
Legendarni predvojni orkester (foto: S. N.)

Današnji ansambel (foto: S. N.)


Bleščečo kariero je pretrgalo skrivnostno izginotje. (Foto: S. N.)

Radijski prenosi so spodbujali Evropo. (Foto: S. N.)

Je bil usoden tovor iz lancastra? (Foto: S. N.)






Tudi letošnji zapleteni krizni veseli december prinaša srečanja z odrskimi spektakli in znanimi glasbeniki, ki že tradicionalno prepletajo adventno-novoletni čas. Mednje spada tudi legendarni ameriški Glenn-Miller-Orchestra (GMO) Willa Saldena z nostalgičnimi zvoki iz davne Amerike in drugačnega sveta, ki je pred desetletjem že nastopil pri nas. Znova mu lahko prisluhnemo jutri v ljubljanski hali Tivoli. Skozi desetletja prenovljeni big band slavi v novi izdaji šele 20-letnico, te dni pa končuje doslej največjo evropsko turnejo, ki traja vse od oktobra lani. Odlični glasbeniki so med drugim obiskali Rusijo, baltske države, sporno Belorusijo, Moldavijo, Ukrajino, Poljsko, Češko, Slovaško, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo, Avstrijo in Izrael. Že januarja bo izšla njihova najnovejša zgoščenka In the Miller Mood, repertoarna osnova za prihodnji dve leti, z njo pa se GMO podaja na novo veliko turnejo skozi 16 držav.
Orkester kot podjetje
Glenn ni bil le izvrstni glasbenik, marveč tudi odlični menedžer, orkester je organiziral kot podjetje, glasbeniki so bili zavarovani, imel je lastno promocijsko službo in uigrano odrsko ekipo. Idilo je motila njegova neznosna trma, od leta 1928 poročeni samovoljnež je bil naklonjen le simpatijam. Konec leta 1939 je GMO nastopil v newyorški Carnegie Hall, občinstvo je bilo navdušeno, zlasti ga je očarala melanholična serenada Mesečina. V začetku druge svetovne vojne je orkester nastopal v Cafe Rouge znamenitega hotela v velikem jabolku, gostoval v prestolnici in velikih ameriških mestih. Repertoarju je dodal Chattanooga Choo Choo, z njim je februarja 1942 osvojil prvo zlato ploščo v glasbeni zgodovini in z orkestrom nastopil v filmu. Jeseni se je prepričani patriot in nasprotnik nacifašizma pridružil vojnemu letalstvu in vodil Army Air Force Orchestra, ki so ga razširili z godali. Ni skrbel le za redke trenutke sprostitve ameriških vojakov s fronte, pogosto so nastopali tudi v napadenem Londonu. Nadvse priljubljene koncerte je v živo prenašal BBC, Glennovo glasbo pa so kljub prepovedi skrivaj poslušali tudi Nemci. In vse do danes radi prisluhnemo do ušes in duše prijaznim zimzelenim uspešnicam, kot so A String of Pearls, American Patrol, April in Paris, Begin the Beguine, Georgia on My Mind, I‘ve Got a Girl in Kalamazoo, My Blue Heaven, Over the Rainbow, Rhapsody in Blue, Star Dust, Sunrise Serenada, That Old Black Magic …
Umrl zaradi raka?
V počastitev osvoboditve Pariza naj bi orkester decembra 1944 nastopil v znameniti Olimpiji (Olympia). Glennovo letalo je 15. decembra poletelo čez Rokavski preliv in v gosti megli izginilo nad morjem. Domnevajo, da je postalo žrtev smrtonosnega tovora bombnikov lancaster bojne skupine RAF številka tri, ki zaradi goste megle niso mogli napasti nemških mest in so bombe odvrgli nad morjem, da so lahko varno pristali. Ostankov letala niso nikoli našli, a na dnu Rokavskega preliva leži nekaj tisoč takšnih razbitin iz velike zračne bitke za Anglijo. Njegovo izginotje so uradno potrdili na božični večer. Zakrožile so govorice, da je vojska poskušala zamolčati veliko napako, saj bi letala smela bombe odvreči le pri ustrezni vidljivosti. Angleži so se preprosto bali, da bo tragična smrt ameriške zvezde vrgla večjo senco na čezatlantske odnose. Obstajajo tudi ugibanja, da je šlo za nesrečo zaradi poledenitve letalskih kril, nekaj dvomljivcev pa je prepričanih, da je letalo sestrelil nemški lovec. Bizarna je teorija, da Miller ni umrl v letalu, marveč naravne smrti zaradi pljučnega raka. Grozila naj bi velika odškodninska tožba proti tobačnemu koncernu, ki je velikodušno sponzoriral radijske prenose. V filmu The Glenn Miller Story (1953), v režiji Anthonyja Manna in z Jamesom Stewartom v glavni vlogi, so se odločili za nerazjasnjeno izginotje nesrečnega letala. Spominska tabla je nameščena na ameriškem vojaškem pokopališču v Cambridgeu. Po Millerjevi smrti je orkester do razpustitve 17. novembra 1945 vodil aranžer Jerry Gray, pet let pozneje je saksofonist in pevec Tex Beneke osnoval nov orkester, ki je nadaljeval tradicijo Millerjevega sloga in repertoarja.
| Alton Glenn Miller je živel le štiri desetletja, rodil se je v ameriški Iowi, umrl pa je 15. decembra 1944 v nepojasnjeni letalski nesreči v morju med Anglijo in Francijo. Kot otrok je živel v Nebraski, Misuriju in Koloradu, med študijem v Fort Morganu je z igranjem pozavne zaslužil za šolanje in se razvil v izjemnega glasbenika, vodjo džezovskega orkestra, izvrstnega solista, skladatelja in aranžerja. Po študiju se je pridružil Ben Pollack Bendu, kot solist je igral v družbi Bennyja Goodmana in pri Dorsey Brothers. Prva lastna zasedba je razpadla že v prvem letu delovanja. Zaslovel je z uspešnico Every Day’s a Holiday, sledili so hiti Stairways to the Stars in Moon Love, za zadnjo ga je navdihnila melodija iz pete simfonije Čajkovskega. Plošča Modra ptica ga je pripeljala na Long Island, zaslužek pa je orkestru prinesel radio, medij, ki je hitro širil Millerjev prepoznavni slog. |