Zapeli so Lojzetu Slaku

Ni treba posebno pisati, kaj je pomenil Lojze Slak vsem, starim in mladim godcem na diatonično harmoniko in seveda predvsem najširšim množicam ne le na Slovenskem, temveč tudi med rojaki po svetu. Njegove skladbe so bile in bodo med najbolj priljubljenimi in najpogosteje predvajanimi po radijskih valovih. Takšen občutek za ustvarjanje napevov pač ni dan vsakomur. Zato tudi ni presenetljivo, da se je nekaj piscev besedil prav hitro odzvalo na Slakov odhod v nesmrtnost in napisalo pesmi njemu v spomin.

Večni mladenič

Menda so se prvi odzvali člani ansambla Podvig in dolenjskemu godcu posvetili skladbo Poet z Dolenjske. Glasbo je zložil član ansambla Primož Dančo, besedilo pa je napisal Ivan Sivec, pisec knjige o Slaku. V pesmi Sivec opisuje godca kot večnega mladeniča s harmoniko, ki se je najbolj dotaknil slovenskih src, in kot glasbenika, ki je zapustil Slovencem izjemno bogato dediščino.

Legenda z velikim srcem

Slovo Lojzeta Slaka pa je hitro v verze postavil tudi njegov sodelavec in prijatelj Slavko Podboj, ki je vodil TV-oddaje Boš videl, kaj dela Dolen'c in zanj napisal tudi kar nekaj pesmi. Slavko je pograbil kemični svinčnik in napisal besedilo, ki govori o legendi z velikim srcem, polnim glasbe in ljubezni do zemlje, trt in svoje domovine. Lojze je menda nekdaj zaupal Slavku, da ga na njegov ansambel v mladih letih spominja ansambel Spev. Zato je Slavko prav temu ponudil pesem, za melodijo in priredbo pa je poskrbel Tine Lesjak.

Pesmi nista tako duhoviti kot Pavčkove

Pesem Spev za godca je ansambel Spev prvič zaigral na svojem tradicionalnem koncertu v Vinski Gori in požel velik aplavz. A mnenja ljubiteljev in poznavalcev domače glasbe se o obeh skladbah tudi malce krešejo. Naloga, ki si jo ob takšnih priložnostih na ramena naložijo pisci glasbe, besedil in izvajalci, je odgovorna – Lojze Slak je imel namreč, in to je bila še ena izmed njegovih vrlin, bistveno višja merila od stvaritev o njem in je bil tudi zelo natančen pri ustvarjanju svoje glasbe, pa tudi pri izbiri besedil, ki jih je vpenjal v svoje ritme. Morda sta naglica in želja avtorjev, da bi se na vsak način prvi zapisali v zgodovino domače glasbe s pesmijo o Slaku, ko ga ni bilo več, pripomogli, da pesmi nista tako duhoviti in predvsem iskrivi, kot bi ju znal napisati, recimo, Lojzetov mirnopeški rojak in dobri prijatelj Tone Pavček, ki se je od nas poslovil le malce za njim. Toda skladbi se že vrtita po radijskih valovih, o okusih pa, tako ljudska modrost, ni vedno vredno kaj dosti razpravljati …