Zlatega dečka je utišalo mutiranje

O dečku s paževsko pričesko že dolgo ni več slišati, a njegova podoba in skladbe živijo naprej. Mladež in odrasli iz 60. in začetka 70. let prejšnjega stoletja se dobro spominjajo Heintjeja in njegovega zvonkega glasu, ki je prepeval zimzelene skladbe Mama, Heidschi Bumbeidschi, Oma, Geh deinen weg, Rosen blumen in vrsto drugih.

A kdo ve, kakšna bi bila življenjska pot Hendrika Nikolaasa Theodora Simonsa, če se ne bi vmešala usoda in naključje. Njegov oče je bil nizozemski rudar, ki se je zaradi silikoze moral upokojiti, kar je družino pahnilo na rob revščine. Za preživljanje je odprl majhno trgovino, v katero je postavil enega od takrat priljubljenih džuboksov. Sin je bil rad pri očetu v trgovini in je pri petih letih že prepeval ob ploščah. S svojim lepim, čistim in prodornim glasom je začel privabljati vse več kupcev, ki jim je njegovo petje bilo všeč.

Čez noč zvezdnik

Kmalu je nastopil na tekmovanju mladih talentov in zmagal med 30 tekmovalci. Zanj je izvedel sloviti producent Addy Kleijngeld in ga prišel poslušat na dom. Takoj je vedel, da je naletel na zlato, in mu napisal večino skladb. Pesem Mama, ki jo v originalu in priredbah, med drugim slovenski, še danes pozna staro in mlado, je Heintje kot čudežni otrok najprej pel v nizozemščini, leta 1966 je izdal prvo ploščo. Ko je začel prepevati v nemščini, je zaslovel po vsej Evropi. Čeprav še deček, je tudi obogatel. Po zaslugi njegovega meteorskega uspeha se je družina lahko preselila nazaj v očetov rojstni kraj, kjer, zanimivo, Heintje še danes živi v gradu Schimper. Njegov uspeh je bil še toliko bolj neverjeten, saj so bili v tistem času priljubljeni povsem drugačni glasbeniki. V začetku šestdesetih so namreč svoj pohod začeli The Beatles, za njimi The Rolling Stones. In potem se je od nikoder pojavil petletnik, ki je s pesmijo o mami pri priči osvojil staro in mlado. 
Po glasbenem uspehu so ga povabili pred filmske kamere in nastopil je v več nemških filmih, v katerih je seveda tudi prepeval. Nikakršnih preglavic mu ni delala niti angleščina, saj je brez težav zapel v tem jeziku. 
Zlate in platinaste plošče so si sledile, zadetek v polno je bila plošča z božičnimi popevkami. Prodal je več kot 40 milijonov plošč, skupno pa je nanizal kar 40 zlatih plošč. Z eno besedo – pravljica. Končali sta jo odraščanje in mutiranje, ki je spremenilo njegov glas. Pri 17 letih se mu je dokončno zlomil glas in otroška kariera se je končala. Čeprav je bilo razočaranje občinstva veliko in je ostala velika praznina, se, zanimivo, nikoli več ni pojavil kateri drugi Heintje.

Srčne težave

Kot mladenič je nato nastopal kot Hein Simons, še vedno je žel uspehe, a ne kot v zlatih časih. A Hein se svojih zlatih let ne spominja z grenkobo, prav nasprotno. 
»To so bili krasni časi. Potoval sem, imel koncerte, videl sem svet, okusil sem filmsko zvezdništvo. Še vedno, po toliko letih, me sprašujejo, ali sem imel izgubljeno otroštvo. Ne, nisem. Kljub vsemu sem živel vsaj v nekih mejah kot drugi vrstniki, poleg tega nisem delal nič takega, v kar bi me kdo silil. Rad sem pel in tako sem vzel v zakup vse, kar gre zraven. Poleg tega ne pozabimo, da otrok na popularnost in takšne stvari gleda drugače kot odrasli. Nikoli nisem razmišljal o nobenem drugem poklicu. Ob sebi sem imel dobre ljudi, ki so pametno upravljali moj denar,« se spominja.
Poročil se je in ustvaril družino z mladostno simpatijo Doris, vendar sta se po 30 letih razšla. Imata dva sina in hčerki.

Ko se je njegovo zvezdništvo izpelo, je Hein prevzel vodenje posestva s konji. »Konje sem vedno oboževal, prvega sem dobil za darilo prav ob uspehu skladbe Mama. Od takrat so pri hiši in uživam z njimi,« pravi.

Deček z zlatim glasom je danes 61-letni gospod, ki je že drugič dedek. »Dvomim, da se kdo dobro počuti, če mu rečejo, da je že stari ata, ampak z vnuki uživam. To je življenje.«

Pred poldrugim letom je moral zaradi težav s srcem na operacijo. Ima kronično srčno popuščanje, in ker je bilo srce prešibko kljub dvema zaklopkama, so mu vstavili še spodbujevalnik.

Po uspešni operaciji se je stanje znatno izboljšalo, zato je optimist. »Zdaj sem spet zelo dobro, jemljem tudi zdravila. Poskušam zdravo živeti: sprehajam se, zdravo prehranjujem, več spim, opustil sem nikotin, celo v savno spet lahko hodim.« In obuja spomine, seveda. Deček, ki se mu danes zdi, kot bi bil njegov vnuk, še vedno živi naprej na ploščah, v filmih in ušesih novih in novih generacij.