Zvočni arhiv mesta, ki nikoli ne utihne

Ko so leta 1987 izšli prvi obrisi kompilacije Rijeka-Paris-Texas različnih avtorjev, si verjetno nihče ni upal napovedati, da bo ta naslov postal sinonim za reško alternativo. Nadaljevanje, Rijeka-Paris-Texas II, ki je izšlo pred časom, zato ne prihaja le kot nostalgičen odmev preteklosti, temveč tudi kot nujen dokument mesta, ki je svojo identiteto zgradilo na hrupu tovarn in melanholiji morskega obzorja. Na dvojni zgoščenki je tokrat zbranih 40 skladb 24 izvajalcev.

Reka je bila vedno specifična. Medtem ko je Zagreb plesal v ritmu šminkerskega novega vala, Ljubljana pa grizla v politični punk, je Reka v svojih kletnih prostorih varila nekaj bolj temačnega, art-rockovskega in zvočno kompleksnega. Kompilacija spretno krmari med že skoraj ponarodelimi imeni in tistimi pozabljenimi biseri, ki so desetletja čakali na magnetofonskih trakovih. Nova kompilacija se vsebinsko in simbolno navezuje na izvirno kompilacijo Rijeka-Paris-Teksas, ki je v času nastanka leta 1987 ponudila pomemben vpogled v takratno reško produkcijo.

Tisto, kar najbolj navduši, je produkcijska konsistenca. Kljub temu da posnetki izvirajo iz različnih obdobij in studiev, celota deluje kot enoten filmski soundtrack. Rijeka-Paris-Texas II ni le darilo zbirateljem vinilk, ampak ključno gradivo za razumevanje, zakaj se reški asfalt nikoli ni povsem ohladil. To je glasba mesta, ki ne pozna kompromisov in ki v svojem jedru ostaja večno umazano, iskreno in svobodno. Če je bil prvi Rijeka-Paris-Texas bolj neposreden in čustveno na prvo žogo, je drugi del bolj zadržan, introspektiven. To ni plošča, ki te takoj zagrabi – zahteva nekaj potrpljenja. Ampak če ji daš čas, se ti počasi odpre.