
Galerija

Dr. Uroš Ocepek zagotovo ni učitelj po običajnem kalupu, saj je v razred že prišel oblečen v Pikachuja, z dijaki pa je s pomočjo umetne inteligence celo pravilno napovedal zmagovalca Evrovizije. Uvrstil se je med 24 najboljših učiteljev v Evropi in med 50 najboljših na svetu, a sam poudarja, da so v šoli še vedno najpomembnejši znanje, vrednote in odnos do mladih. Na svoja šolska leta ima lepe spomine in priznava, da je bil zelo zavzet učenec. »Vedno rečem, da sem bil kar preveč priden učenec in dijak,« pravi. Imel je večinoma petice, proti koncu srednje šole je bil odličnjak, pred testom iz matematike pa se je učil tudi po 12 ur. Prav zaradi svoje izkušnje danes priznava, da včasih težje razume dijake, ki imajo v glavi še marsikaj drugega kot knjige.
Zanimivo je tudi, da je nekoč izbiral med dvema povsem različnima potema, duhovništvom in učiteljstvom. »V resnici sta si poklica v marsičem podobna,« ugotavlja. Danes verjame, da imajo učitelji izjemno odgovorno vlogo, saj mladim ne predajajo le snovi, temveč jim kažejo tudi, kakšen je svet. Celo pravi, da so učitelji v času TikToka in drugih družbenih omrežij lahko »zadnji branik vrednot«. Čeprav se je pripravljen za dijake preobleči celo v Pikachuja, Ocepek zase brez omahovanja pove, da velja za strogega profesorja. »Ko 1. septembra dobim prvošolce ali razred, v katerem bom razrednik, sem na začetku zelo strog, hladen in nedostopen,« razkriva. Prepričan je, da morajo mladi najprej spoznati meje, šele nato pa lahko odnos postane bolj sproščen in prijateljski. Ob začetku novega šolskega leta jim zato daje zelo preprost nasvet: »To je hram znanja. Prišel sem se nekaj naučit in prišel sem naredit šolo.« Mladim svetuje tudi, naj dobro izbirajo družbo, saj lahko motivirani prijatelji pomembno vplivajo na njihov odnos do šole.

Sam se je matematiko učil ob Avsenikih, danes pa učencem priporoča, naj si ustvarijo prijetno okolje, v katerem se bodo lažje lotili knjig. Še bolj neposreden je njegov recept za dobre ocene: »Naštudirajte vsakega profesorja, kako razmišlja, kako predava in katerim stvarem daje največ poudarka.« Ne zagovarja slepega piflanja, temveč razumevanje snovi in sposobnost, da človek znanje prikliče takrat, ko ga zares potrebuje. Tudi kolegom učiteljem ob začetku pouka polaga na srce, naj v razred vstopajo nasmejani in se zavedajo, da opravljajo plemenit poklic. Za konec pa Ocepek razkrije še nepričakovan košček svoje zgodbe: DNK-test je pokazal, da ima v sebi tudi vikinške korenine, čeprav sam v šali pravi, da je videti zelo slovansko.