
Galerija

Varna hiša groze je avtobiografski zapis Katje Pančur, ki je v lanskem letu pretresel bralce. Knjiga je že dodobra zajadrala med bralce, zgodba ruske deklice pa odmeva vsak dan bolj. Še posebej zato, ker se njenemu posvojitelju sojenje sploh še ni začelo, ves ta čas pa skuša priti v stik s svojo nekdanjo posvojenko, ki ji je zadal nepopravljivo škodo. Čeprav so spolne zlorabe pustile globoke rane pa Katja prizna, da mu je na nek način zelo hvaležno, saj jo je rešil ruskih ulic in negotovega življenja. Bil je rešitelj in prekletstvo hkrati pa je v skupnosti, v kateri je bivala v Sloveniji, velikokrat čutila varnost in toplino, ki je kot dojenček in otrok ni nikoli.
Katja Pančur je v ŠOKkastu spregovorila tudi o svojem posvojitelju, ki ga je ovadila zaradi domnevnih spolnih zlorab skozi leta. Opisala ga je kot človeka, ki je imel v javnosti skoraj nedotakljiv položaj, saj naj bi bil »zelo opevan, zelo priljubljen, zelo šarmanten«. »Vsi so mu z roke jedli,« je povedala in dodala, da je bilo dovolj že to, da se je nekje pojavil. Ljudje naj po njenih besedah sploh niso vedeli, kdo je in od kod prihaja, a so bili nad njim vseeno navdušeni. »Nihče ni vedel sploh, kdo je, kaj je, zakaj je, ampak vsi so bili tako: vau,« je opisala njegovo moč nad okolico. Kot pravi, se je gibal v najvišjih krogih, tudi med politiki, in užival veliko spoštovanje. Prav zato je bilo po njenih besedah toliko težje porušiti podobo človeka, ki ga je družba občudovala. A Katja ob tem poudarja jasno sporočilo: »Nima veze, kdo je ta človek. Zaradi mene je to lahko najvišja elita sveta. Če dela nekaj, kar ni prav, je to treba povedati.«
Še bolj pretresljivo je Katja spregovorila o odnosu z mamo in otroštvu, v katerem ni bilo občutka varnosti. Na vprašanje, ali ima vsaj en spomin na ljubečo mamo, objem ali trenutek topline, je odgovorila brez oklevanja: »Ne.« Pojasnila je, da so bili vsi njeni spomini in občutki iz tistega časa povezani z grozo, nevarnostjo, strahom in jokom. »Jaz sem stalno jokala kot otrok,« je povedala. Ob tem je omenila tudi besede svoje sestre: »Ti si bila ves čas polulana pa objokana.« Katja je poudarila, da sta lulanje v posteljo in hlače lahko znak izjemno hude stiske pri otroku. Najbolj boleči so bili zanjo trenutki, ko se je mati ličila, da bi šla zaslužit denar za drogo, ona pa je ob njej jokala in jo prosila, naj ostane doma. »Pa se je v bistvu samo smejala, ker je bila itak tako zadeta od vseh drog,« je povedala v eni najtežjih izpovedi pogovora. Spregovorila je tudi o odnosu s svojo starejšo sestro, ki je ostala v Rusiji in si ustvarila družino.
V pogovoru se je Katja dotaknila tudi pritiska, ki ga po njenem mnenju nosijo številne slovenske ženske. Govorila je o pričakovanju, da morajo biti odlične povsod tako v službi, doma, kot v partnerstvu in materinstvu. Njena izjava, da je sama najraje žena in mama, je v javnosti dvignila veliko prahu, saj je odprla občutljivo vprašanje vloge ženske v današnji družbi. Pri tem je poudarila, da spoštovanje v odnosu razume zelo neposredno. Svojega moža vpraša tudi za mnenje o zunanjem izgledu, ko se kam odpravi. Nad tem se mnogi zgražajo, sama pa odgovatja: »Ja, kdo ti pa bo? Pač, kdo ti bo, če ne tvoj mož?« Ob tem je dodala, da po njenem ženska s svojim vedenjem predstavlja tudi svojega partnerja. »To ne spada, to ni spoštovanje do svojega moškega. In to je za mene zdrava kmečka pamet,« je bila odločna. Seveda je poudarila, da gre pri spoštovanju za dvosmeren promet in da enako pričakuje tudi od svojega moža: »To ni tako, da sem jaz doma za štedilnikom, a razumeš, on pa ne vem, se okrog s Ferrariji vozi, pa ženske pobira, pa osvaja. Absolutno ne, tega si v življenju ne bi dovolila.«

Katja je v ŠOKkastu pokazala, kako težko je presekati molk, ko se bolečina skriva za zaprtimi vrati in za obrazi ljudi, ki jih družba spoštuje. Njena zgodba je zato več kot osebna izpoved – je opomin, da molk pogosto najbolj koristi prav tistim, ki bi morali odgovarjati.