Marija Verdinek: Mislili so, da ima tumor v ušesu, danes se pogovarja z dušami (VIDEO)

Marija Verdinek je medij, ki komunicira z energijami in dušami, čeprav je njena prvotna želja bila postati veterinarka. Njena življenjska pot je polna zanimivih preobratov, ki so jo pripeljali do tega edinstvenega poklica. Marija je v otroštvu sanjala o tem, da bi postala veterinarka, saj si ni želela delati z ljudmi. Vendar pa je življenje poskrbelo za drugačen razplet, saj je Marija odkrila svoje sposobnosti komuniciranja z dušami. 

Želela je postati veterinarka. FOTO: Marko Feist

Marija Verdinek je o svojem nenavadnem delu spregovorila tudi skozi oči svoje hčerke Vite, ki je imela zelo preprosto razlago za to, kaj počne njena mama. Ko jo je vprašala, kaj bi v vrtcu povedala o njenem poklicu, ji je deklica odgovorila: »Mami kuha kavice.« Vita je namreč večkrat prišla v prostor, kjer njena mama opravlja medijstva, tam pa ji je pripravila kakav. Pozneje ji je razložila, da lahko preprosto reče, da se njena mama »pogovarja z dušami«. Besede medij pri razlagi otroku ne uporablja, saj ta izraz številni najprej povežejo z novinarstvom. Marija pravi, da se nikoli ni poglobljeno ukvarjala z vprašanjem, ali se takšne sposobnosti v njihovi družini dedujejo, vendar priznava, da opaža nekaj nenavadnih povezav. Njena mama je medicinska sestra in naj bi ob smrtih otrok večkrat začutila, da jo je otrok, kot pravi Verdinekova, »počakal«, preden je naredil zadnji izdih. Tudi ena od sorodnic, ki živi v Švici, naj bi se ukvarjala z astrologijo in ljudem pomagala z videnji ter informacijami, ki jih je prejemala. »Nekaj očitno je,« pravi, čeprav ne ve, da bi kdo v družini počel prav to, kar danes počne sama. Prvi nenavadni občutki so se po njenih besedah sicer pojavljali že v otroštvu, ko je govorila o smrti, rojstvih, sencah in piskanju v ušesih, vendar doma temu sprva niso pripisovali posebnega pomena.

Prelomnica po smrti stare mame

Velika sprememba se je zgodila leta 2016, ko je pri 21 letih izgubila staro mamo in doživela izkušnjo, ki jo sama razume kot prvi jasen pogovor z umrlo osebo. Očetu je nato posredovala informacije, za katere je bila prepričana, da prihajajo od stare mame, in ko jo je vprašal, od kod jih pozna, mu je odgovorila: »Pa če sem ti rekla, da sem se z mamo pogovarjala.« Takrat je začela samozavestneje govoriti, da se pogovarja z dušami, čeprav je še dolgo raziskovala, kaj se ji pravzaprav dogaja. Danes pravi, da informacije zaznava kot slike, kratke prizore, občutke ali besede, ki jih nato poveže v celoto. Za njeno družino vse skupaj ni bilo preprosto, saj so bili vzgojeni v krščanskem okolju, kjer je veljalo, da je treba pokojne pustiti pri miru. »Logično je, da ko ti otrok pride in reče: 'Jaz se z mrtvimi pogovarjam,' je to vau,« opisuje odziv domačih. Sčasoma je sprejela odločitev, da bo živela tako, kot čuti in družini povedala: »To sem pač jaz. Če bom sprejeta, bom, če ne, se bom s tem sprijaznila.« Piskanje v ušesih danes razume kot zaznavanje frekvenc in pravi, da popolne tišine zanjo skoraj ni, zato ponoči pogosto šteje, da lažje zaspi. Naučila se je postaviti tudi meje in, kot pravi, dušam jasno povedati, kdaj se jim bo posvetila in kdaj želi mir. Včasih se ob tem tudi pošali, da želi v trgovino samo po škornje, brez dodatnih sporočil: »Samo škornje grem kupit, pustite me pri miru.«

Marija ima poseben dan. Komunicira lahko z dušami. FOTO: Neža Kralj

»Če je svetloba, je tudi tema«

Verdinekova je prepričana, da poleg tega, kar opisuje kot svetlobo, obstajajo tudi negativne energije oziroma entitete. Sama se jim, kot poudarja, zavestno izogiba. »Če je dan, je noč. Če je svetloba, je tema. Zmotno in napačno bi bilo reči, da teme ni, da entitet ni, da ne obstajajo, ker zelo hitro rade pokažejo, da obstajajo,« je povedala. S tako imenovano temo ne želi komunicirati. Odločitev je sprejela že zelo zgodaj, potem ko je, kot pripoveduje, doživela dve zelo neprijetni izkušnji. »Dvakrat sem jo zelo intenzivno zaznala, začutila. To je bil tako zelo srhljiv moment, da enostavno veš, da to ni okej.« Pri svojem delu zato poudarja, da se želi povezovati zgolj s tistim, kar sama razume kot svetlobo. »Če sem dobila ta dar od svetlobe, od Boga, kakorkoli kdor želi, potem mene ta ista svetloba oziroma ta isti Bog, ta energija, varuje.« Pred srečanji si po njenih besedah postavi tudi jasno namero: »Duše v svetlobi, dovoljujem, da preko mene posredujete, kar potrebujete.«

Partner sprva ni vedel, kaj naj si misli

Poseben izziv je bil tudi trenutek, ko je morala svojemu partnerju pojasniti, kaj počne. Priznava, da je na začetku nekoliko ovinkarila. Nato pa naj bi se začele nenavadne izkušnje dogajati tudi njemu. Po njenih besedah je začela zaznavati njegovega pokojnega dedka, ki ga partner skoraj ni poznal. Posredovala mu je podatke, za katere je sam menil, da jih bo morala povedati njegovi mami. »Rekel je: 'Jaz ne vem, kaj ti meni govoriš. To boš morala mami povedati.'« Ko je Verdinekova pozneje spoznala njegovo mamo in ji opisala stvari, ki naj bi jih zaznala, je bil odziv zelo čustven. »V jok je padla in sem vedela, koliko je ura,« pripoveduje. Partner je njeno delo nato postopoma spoznaval skozi podobne izkušnje. 

Pravi, da se oglasijo tudi pokojne živali

Še posebej čustvene so njene zgodbe o živalih. Marija nam je zaupala, da stik vzpostavlja tudi z njimi in da jo nekateri ljudje obiščejo prav zato, ker so izgubili svojega ljubljenčka. Opisala je nedavno osebno izkušnjo s psom prijatelja. Ko je pes Brin poginil, mu je dejala, naj po njenem prehodu na drugo stran poišče Douglasa, konja, na katerem se je nekoč učila jahati in ki je prav tako že poginil. »Čez tri ure se je kuža Brin javil,« pripoveduje. Takrat je ravno čistila svojega konja, ko naj bi začutila njegovo prisotnost. »Reče: 'Našel sem ga! Zdaj bova pa skupaj, zdaj pa grem!'« Izkušnja naj bi trajala le nekaj sekund. »Res je priletel, povedal in odletel nazaj. Douglasa sem videla malo bolj v daljavi in to je bilo to.« Po njenem prepričanju živali po smrti obstajajo v istem, kot sama pravi, prostoru oziroma energiji kot pokojni ljudje.

Iskrena izpoved Marije Verdinek, ki se ukvarja z medijstvom. FOTO: Marko Feist

Za Verdinekovo komunikacija z umrlimi ni zgolj delo. Sama jo opisuje kot del svojega življenja, ki zahteva tudi veliko notranjega ravnovesja. Pravi, da mora znati ločevati lastne občutke od tistega, kar dojema kot sporočila drugih. Ljudje, ki prihajajo k njej, pa po njenih izkušnjah največkrat iščejo nekaj zelo človeškega: občutek, da osebe ali živali, ki so jo imeli radi, z izgubo niso preprosto izginile.