Neža Đorđić: Po njegovi smrti se je vse spremenilo (VIDEO)

Psihoterapevtska znanstvenica Neža Đorđić je ženska številnih talentov, ki združuje pomoč ljudem, glasbo in presenetljivo veliko življenjske energije. Že skoraj četrt stoletja igra flavto, ob tem pa dela z ljudmi, ki se spoprijemajo z anksioznostjo, travmami in drugimi hudimi stiskami. Njeno poslanstvo je, kot pravi sama, povsem preprosto: »Moje poslanstvo je, da pomagam ljudem.« Pred kratkim je bila tudi psihološka podpora harmonikarju Robertu Goterju pri podiranju Guinnessovega rekorda. Goter je neprekinjeno igral kar 83 ur, Đorđićeva pa je bila ves čas del ekipe, ki ga je pripravljala na skrajni telesni in duševni napor. Priprave sta začela že januarja, potem ko sta natančno pregledala, kaj je šlo narobe pri njegovem prejšnjem poskusu. Veliko sta delala s hipnozo in trenirala stanje, v katerem bi njegov um počival, prsti pa bi melodije igrali skoraj samodejno. »V treh dneh sem spala šest ur, pa še to največ od vseh v ekipi,« je razkrila. Najtežje so bile zadnje ure, ko se je zaradi pomanjkanja spanja in izčrpanosti začela lomiti tudi meja med resničnostjo in blodnjami. Sama je občutek opisala zelo nazorno: »V zadnjih urah rekorda sem izgubila pet let življenja.«

Robertu Goterju je stala ob strani ves čas podiranja rekorda. FOTO: Osebni arhiv

Mislil je, da je v Vietnamu

Robert je v zadnjem delu podviga prišel v blodnjavo stanje in v nekem trenutku verjel, da pripravlja reportažo za vietnamsko televizijo. Okoli njega je zavladala panika, Neža pa je ohranila mir in preverila najpomembnejše: ali še igra in ali še sodeluje z ekipo. Ker sta bila oba odgovora pritrdilna, je vedela, da ga ne smejo zmotiti. »Zadnji dve uri skoraj ni več vedel, kaj se dogaja, njegovi prsti pa so še vedno igrali,« je povedala. Takšni podvigi človeka potisnejo v način preživetja, ko telo in psiha delujeta le še na minimumu. Prav zato sta bili dobra priprava in psihološka podpora ključni, da je Goter rekord sploh lahko dokončal. Ko je po 83 urah vendarle prišel do cilja, mu je čestitala in dejala, da jima je uspelo. Njegov odgovor jo je znova presenetil, saj je takoj predlagal, da bi igranje podaljšali na 85 ur. »Za tak podvig moraš biti res velik ekstremist,« je prepričana Đorđićeva, ki je ves čas verjela, da mu bo uspelo. Čeprav je šlo za izjemen uspeh, je bila izkušnja zanjo tudi brutalno opozorilo, kako hitro lahko človek zaradi pomanjkanja spanja izgubi stik z resničnostjo.

Ko je umrl Srečko, se je čas ustavil

Posebno poglavje njenega življenja je butični orkester Lucky & The Pipes, v katerem igra flavto. V orkester je prišla skoraj po naključju, ko ji je kolegica povedala za avdicijo v hiši, polni cevi in glasbil. Tam jo je sprejel vodja Srečko Cizelj, ji podal note in brez dolgega uvoda rekel, naj začne igrati. Ostala je, orkester pa je z leti sodeloval z Otom Pestnerjem, Eldo Viler, Ano Dežman, Urošem Perićem, Ireno Vrčkovnik in drugimi znanimi glasbeniki. Nato je leta 2018 prišel pretresljiv udarec, ko so izvedeli, da ima Srečko raka. Bolezen je napredovala izjemno hitro in njihov dirigent je umrl. Po pogrebu so člani sedeli v krogu, molčali in se spraševali, ali lahko sploh nadaljujejo. Odločilni trenutek je prišel, ko je tedaj komaj 20-letna Urška povedala, da ima njegove note in je pripravljena prevzeti veliko odgovornost. »Srečko je še vedno z nami v notah, mi pa njegovo delo peljemo naprej,« pravi Neža. Glasba je orkester povezala v času žalovanja, njej osebno pa je pomagala tudi ob smrti očeta, med epidemijo in v temačnem obdobju srednje šole.

Mladi skrivajo terapije pred starši

Enako moč glasbe opaža tudi pri svojem psihoterapevtskem delu, saj si po njeni oceni z njo pomaga približno 80 odstotkov klientov. Tiste, ki igrajo kitaro, klavir ali drug instrument, spodbuja, naj ga primejo v roke takrat, ko potrebujejo energijo ali olajšanje. Večinoma dela z mladimi, med katerimi nekateri iščejo svojo pot, drugi pa nosijo travme in zelo hude psihične stiske. »Včasih me preseneti, koliko težkih stvari lahko nosi mlad človek, čeprav tega navzven sploh ne opaziš,« priznava. Čeprav se stigma med mladimi zmanjšuje, je še vedno veliko takih, ki doma ne povedo, da obiskujejo terapijo. »Po eni strani občudujem njihovo odgovornost, po drugi pa je žalostno, da se jim zdi, da morajo to skrivati,« opozarja. Pri svojem delu se opira na supervizijo, lastno terapijo in dobro duševno higieno, saj je nekoč zgodbe klientov pogosto odnašala domov. Danes jih zna pustiti v prostoru, hkrati pa ostaja prepričana, da bi bila terapija priporočljiva za skoraj vsakogar, še posebej pred starševstvom. Ko ne dela, jo polnijo koncerti, potovanja, umetnost, vožnja s štirikolesnikom in njene številne želve. Kljub vsem zanimanjem je pri njej rdeča nit jasna: pomagati ljudem, ohranjati glasbo živo in se življenja lotevati pogumno, tudi ko zahteva skok v neznano.