Peter Bratuša in Uma Štader: »V Sloveniji ne maramo preuspešnih stvari« (VIDEO)

Gajin svet se vrača že tretjič, z njim pa tudi junakinja, ki je v minulih letih zrasla skupaj s svojimi mladimi gledalci. V novem ŠOKkastu sta o filmu, snemanju in vsem, kar se dogaja za kamerami, spregovorila glavna igralka Uma Štader ter režiser in soscenarist Peter Bratuša. Njuna energija hitro pokaže, da pri njima ne velja filmski kliše o strogem režiserju in igralki, ki komaj čaka, da zapusti prizorišče. Nasprotno, med pogovorom si skoraj dokončujeta stavke, se dopolnjujeta in ob spominih na snemanje večkrat nasmejita. Gaja v tretjem filmu vstopa v srednjo šolo, kjer jo čakajo novi ljudje, nova pravila in novi izzivi, Uma pa je medtem tudi sama stopila v novo življenjsko obdobje in postala brucka. Čeprav zase pravi, da ni tako odločna kot njena filmska junakinja, se Bratuša s to oceno ne strinja povsem. Uma je priznala, da je pred prvo klapo tretjega dela vendarle začutila nekaj nelagodja v želodcu, potem pa se je hitro vrnila v znani ritem. »Peter tako lepo poskrbi, da se kot igralec počutiš sproščeno in varno na setu, da nimaš občutka, da hitimo čez celo stvar,« je povedala. Prav poseben občutek je dobila že ob prvi sceni, saj se je Gaja tako kot ob začetku drugega dela prebudila ob zvonjenju budilke in izustila isti značilni odziv. »Bil je res tak flashback na dvojko,« se je spominjala Uma, ki dobro ve, da je Gaja za številne mlade gledalke postala junakinja, v kateri prepoznavajo pogum in iskrenost.

Film so posneli v 27 dneh, danes pa že dosega neverjetne uspehe po kino dvoranah. FOTO: Neža Kralj

»Ko začneš delati film, si neke vrste bog«

Pot do tretjega Gajinega sveta pa se je začela veliko prej, še za mizo, kjer sta Bratuša in Špela Levičnik oblikovala scenarij in odločala o usodah filmskih junakov. »Ko začneš delati film, si ene vrste bog,« je brez ovinkarjenja povedal Bratuša in pojasnil, da ustvarjalec odloča, kdo bo srečen, kdo žalosten in kaj se bo z liki zgodilo. Prav zato je pred prvo klapo ekipo nagovoril ob Hamovi skladbi Gremo se igrat Boga in jih povabil, naj se skupaj »malo igrajo Boga«. Pomemben del filma je bila tudi glasba, ki je morala podpreti čustvene prizore in gledalca potegniti globlje v zgodbo. Tudi montaža ni bila lahka, saj je bilo treba nekatere posnete prizore žrtvovati, da film ne bi izgubil ritma in čustvene napetosti. Končna različica je dolga približno 110 minut, čeprav so sprva načrtovali nekoliko krajši film. Bratuša je ob gledanju posnetkov s seta ugotovil še nekaj drugega in se pošalil: »O, shit, jaz sem tak diktator ali kaj?« Uma ga je hitro popravila in povedala, da si je tudi ob najbolj napornih snemalnih dneh vzel čas, da je igralce vprašal, kako so spali, ali jih kaj skrbi in ali so pripravljeni na nov dan.

Ko ugasnejo žarometi, lahko pride tudi praznina

Uspeh Gajinega sveta je mlade igralce čez noč postavil pod žaromete, zato so jih ustvarjalci že pri prvem filmu skušali pripraviti tudi na manj bleščečo plat prepoznavnosti. Bratuša je razkril, da sta s Špelo Levičnik za takrat komaj 11- in 12-letne igralce pripravila celo memorandum o tem, kako naj se spopadejo s slavo. »Želeli smo jih pripraviti na to, da bo teh deset dni občutek, da smo največji na svetu, ampak da to seveda mine,« je povedal. Pomembno se mu zdi, da mladi vnaprej vedo, da pozornost ni večna in da je lahko njen nenaden konec tudi boleč. Uma pravi, da je bila na to pri drugem filmu dobro pripravljena predvsem zaradi pogovorov s Petrom in Špelo, pri tretjem delu pa že čuti precej večji naval. »Več je intervjujev, več je pozornosti, še več kot pri dvojki, pa je bilo že takrat res veliko,« je priznala. Ko se po dnevu, polnem ljudi in dogajanja, vrne domov, mora zato zavestno poiskati mir in čas zase, saj je takšen tempo po njenih besedah »ogromna obremenitev za živčni sistem«. Tudi Bratuša priznava, da danes drugače razume zvezdnike, iz katerih se je nekoč šalil, saj po obdobju, ko »tisoč ljudi nekaj želi od tebe«, lahko nastane nenavadna praznina. »Potem prideš domov, se stuširaš, umiješ zobe,« je opisal nenaden kontrast. Kljub temu si dovolita uživati v aplavzu in uspehu, čeprav oba ostajata zelo samokritična, saj, kot pravi Uma, se moraš na neki točki vendarle ustaviti, si zaploskati in si priznati: »Dobri smo bili.«

Po 58 letih nova slovenska trilogija, a denarja niso dobili

Poseben zalogaj je bilo tudi financiranje projekta, saj tretji film kljub uspehu prvih dveh delov ni dobil podpore, na katero so ustvarjalci računali. Gajin svet 3 je po Bratuševih besedah prva slovenska filmska trilogija po Kekcu po kar 58 letih, zato se je tudi Uma strinjala, da je bilo nadaljevanje »kar drzna poteza«. Bratuša je ob tem spomnil, da je prav v istem studiu že tri leta prej napovedal, da bi bilo po njegovem skoraj škandalozno, če za tretji del ne bi dobili financiranja. »No, in to se je seveda zgodilo. Nismo dobili financiranja,« je povedal. Dodal je, da ga takšen razplet vedno znova preseneti. Šel je še dlje in kritično ocenil razmere na domačih razpisih. »V Sloveniji je to v bistvu obratno sorazmerje z uspešnostjo filma in potem uspešnostjo na slovenskih natečajih,« je dejal. Po njegovem imamo pri nas nenavaden odnos do projektov, ki so pri občinstvu zelo uspešni. »Nekaj je v Sloveniji takega, da seveda ne maramo preuspešnih stvari,« je bil neposreden. Kljub temu so film izpeljali, pri čemer je Bratuša že prej poudarjal, da sta bila za dokončanje projekta potrebna velika mera vztrajnosti in tudi nekaj trmoglavosti.

Čeprav zase pravi, da ni tako odločna kot njena filmska junakinja, se Bratuša s to oceno ne strinja povsem. FOTO: Neža Kralj

Brez vojske ne bi šlo

Eden največjih zalogajev pri Gajinem svetu 3 je bilo snemanje zahtevnejših in akcijskih prizorov, pri katerih je ekipi pomembno pomagala Slovenska vojska. Bratuša je poudaril, da brez njihove pomoči filma v takšnem obsegu preprosto ne bi mogli izpeljati. Vojaki niso pomagali le pri logistiki in organizaciji, temveč so nekateri nastopili tudi kot statisti, filmska ekipa pa je bila navdušena nad njihovo točnostjo, profesionalnostjo in gostoljubnostjo. Poseben odmerek adrenalina so prinesli avtomobilski prizori, pri katerih je sodelovala nekdanja reli voznica Asja in kot kaskaderka prevzela nekatere zahtevnejše naloge. Uma je snemanje teh prizorov opisala kot adrenalinsko, a hkrati varno, saj je bilo vse natančno pripravljeno in usklajeno. »Jaz imam sicer zelo rada hitro vožnjo z avtom, ampak tole pa ni bilo na mojem seznamu. Vse reakcije so zelo resnične,« nam je zaupala glavna junakinja. Po Bratuševih besedah je najlepši trenutek ves trud poplačan takrat, ko na premieri vidiš ljudi, ki film sprejmejo in cenijo delo celotne ekipe. Prav povezanost med igralci, tehniki, režijo in vsemi drugimi sodelujočimi je bila po njunih besedah eden ključnih razlogov, da je tako zahteven projekt sploh lahko zaživel. Gajin svet pa s tretjim filmom ne prinaša le nove filmske dogodivščine, temveč nadaljuje zgodbo junakinje, ki je za številne otroke postala pomemben del odraščanja. Ustvarjalci se zato dobro zavedajo tudi odgovornosti, ki pride s takšno prepoznavnostjo. Po treh filmih, številnih snemalnih dneh in kupu zahtevnih odločitev pa je jasno predvsem eno: za Gajinim svetom stoji ekipa, ki svoje junake in občinstvo jemlje zelo resno.