
Galerija

Slovenska glasbenica Neža Rebernik Jamnik - Zha, pravi, da je že pri treh letih vedela, da se želi ukvarjati z glasbo. Kot deklica se je pretvarjala, da je Beyoncé ali Shakira, veliko poslušala Oliverja Dragojevića in bila navdušena nad skupino Destiny's Child. Pela je praktično ves čas, na Koroškem pa je nastopala tudi na glasbenem tekmovanju Sončkova parada. Tam sta se pojavljala tudi danes dobro znana Luka Basi, takrat še Matej Prikeržnik in Nastja Gabor. »Matej je že takrat ves čas zmagoval, kolikor se spomnim,« se spominja. Šest let je igrala klavir in opravila nižjo glasbeno šolo, učiteljica pa jo je spodbujala celo k študiju jazz petja na konservatoriju v Celovcu. Toda v gimnaziji jo je pred enim od nastopov premagal strah in javno je za več let prenehala peti. Ustvarjalnost je preusmerila v poezijo in književnost ter pozneje v Ljubljani začela študirati primerjalno književnost. Glasbenemu svetu se je znova približala ob prvem fantu, ki ji je pokazal, kako nastajajo skladbe in kaj sploh pomeni demo posnetek. Pred približno tremi leti je končno zbrala pogum in izdala prvo skladbo Midva, ki jo je lepo sprejel tudi Val 202.

Svoj zvok danes umešča nekam med soul, R&B, funk, nekaj bluesa in pop, čeprav priznava, da ji izraz pop ni najbolj pri srcu. »Dober pop je res dober pop, ampak dobrega popa ni več,« pravi brez olepševanja. Prepletanje žanrov je ne moti toliko kot občutek, da velik del sodobne glasbe nastaja po vedno istem receptu. »Vse je isto naštancano, res vse isto, sploh ni duše,« je kritična. Ob tem poudarja, da se sama nima za popolno avtorico in da se mora pri pisanju pesmi še veliko naučiti. Pri svoji glasbi ima rada predvsem konkreten instrumental in zvok pravih glasbil, zato ji ni blizu ideja, da bi vse ustvarila zgolj na računalniku. Prav zaradi tega želi biti v proces nastajanja skladb vključena od začetka do konca. Na radijsko sceno je sprva prodirala povsem sama, saj je urednikom preprosto pošiljala elektronska sporočila s svojimi skladbami. Opisala je prav poseben občutek, ko jo je prvič poklical Matjaž Ambrožič in pohvalil njeno pesem. Posebej pohvalno govori o nacionalnem radiu, ki ga vidi kot odprtega do mladih izvajalcev in nekoliko drugačne glasbe. Ko jo je prvič poklical eden od ljudi, ki jih je sama do tedaj poznala le kot radijske osebnosti, je bil občutek po njenih besedah podoben tistemu, ko otrok končno dobi dolgo želeno darilo.
Pomembno oporo ima pri vsem tem doma, saj pravi, da ima z obema staršema zelo odprt in zdrav odnos. »Se skregamo, ne bom rekla, da smo popolni, ampak se takoj pobotamo,« opisuje družinsko dinamiko. Staršema zaupa večino stvari, nekoč jima je pripovedovala celo, kako so se končali njeni zmenki. V njihovi družini po njenih besedah nikoli ni bilo tabu tem, zato se odkrito pogovarjajo tudi o politiki, gospodarstvu in širšem družbenem dogajanju. Neža ob tem preseneti z razkritjem, da bi se, če ne bi pristala v glasbi, verjetno znašla prav v politiki. Družinska pomoč ji omogoča tudi, da lahko večino denarja, ki ga zasluži, vlaga nazaj v glasbo. Poudarja sicer, da ji kariere ne plačujejo starši, čeprav so ji kdaj denar posodili in ji pomagajo pri drugih življenjskih stroških. »Po mojem bi si lahko kupila že avto,« pravi o znesku, ki ga je doslej namenila skladbam, glasbenikom in videospotom. Ker želi skladbe snemati tudi s celim bendom in ne pristaja vedno na najcenejšo možnost, je finančni vložek še večji. »To je živ minus, vendar upam, da se bo enkrat povrnilo,« svojo trenutno glasbeno računico opiše povsem neposredno. Danes s ponosom izdaja novo pesem z naslovom Svet je lep, ki je preplavila tudi radijske postaje.
Čeprav gradi lasten izraz, pa ima na slovenski sceni nekaj zelo jasnih vzornikov. Na vprašanje, s kom bi najraje nekoč ustvarjala, namreč brez razmišljanja izstreli eno ime: Magnifico. »Sem velika oboževalka,« pravi in ga označuje za svojega najljubšega živečega slovenskega glasbenika. Toliko ga spoštuje, da mu svojih skladb za zdaj sploh še ni upala poslati. »Če bo izvedel, kdo sem jaz, in bo za en komad rekel: 'Ej, ta je pa dober komad,' je to zame višek kariere,« priznava. Z veseljem bi sodelovala tudi z zasedbo Batista Cadillac, zelo visoko pa postavlja Majo Keuc, ki jo ima za najboljšo slovensko vokalistko. Zanimivo je, da prav z Majo poslušalci pogosto primerjajo tudi njen glas, čeprav sama te podobnosti ne sliši tako izrazito. Presenetila jo je tudi primerjava, da naj bi bila glasbeno nekakšna mešanica Senidah in Masayah. Sama rada posluša Masayah in Leopolda I., pri drugih izvajalcih pa poleg glasbe zelo ceni predvsem vztrajnost in iskrenost. ZHA je tako po letih dvomov in umika z odra danes odločena, da bo svojo pot gradila po svoje, tudi če je za zdaj finančno predvsem velik vložek v prihodnost.