
Galerija

Tilen Artač, eden najbolj prepoznavnih imitatorjev pri nas, dobro pozna to nenavadno plat prepoznavnosti, ko te ljudje gledajo na televiziji ali poslušajo na radiu in imajo občutek, kot da ste že dolgo prijatelji. Pravi, da jim tega ne more zameriti: če si z njimi “vsak teden”, je povsem razumljivo, da se ob srečanju obnašajo domače, kot da se poznate. In v tem je pogosto tudi nekaj lepega – ko pride starejša gospa, ki mu pove, da ga rada posluša in da jim s svojim delom polepša dan, mu je to iskreno največ. »The best, super,« je priznal in dodal, da takšni trenutki prinesejo tisto pravo zadovoljstvo, ko vidiš, da tvoje delo resnično nekaj pomeni in da ljudem v vsakdan prinese kanček lahkotnosti.

A slava ima tudi drugo, manj udobno plat in Artač je razkril zgodbo iz časa korone, ko se je šel cepit na Gospodarsko razstavišče. Že sam prihod mu ni bil najlažji, saj, kot je povedal, očitno vendarle ima nekaj strahu pred iglami, čeprav se skuša delati pogumnega. In potem ga je ravno v tistem trenutku, ko bi si želel čim manj pozornosti, pričakala medicinska sestra, ki je navdušeno vzkliknila: »Joj, pridite pogledat, kdo je prišel!«K sreči so ga nato lepo oskrbeli, ga dali ležati in poskrbeli, da je cepljenje minilo skoraj neopazno: »Sploh vedel nisem«, je rekel. A ta droben prizor mu je ostal v glavi kot opomnik, da je včasih prepoznavnost tudi breme, v najbolj človeških trenutkih ti uide misel, ali je res treba ravno takrat delati spektakel, čeprav razumeš, zakaj se ljudem to zdi povsem naravno.