Najina prva uradna fotografija, za katero sva fotografa Dejana Nikolića vlekli na Šmarno goro ob 4. uri zjutraj, da ja ne bi zamudili sončnega vzhoda. FOTO: Mediaspeed
Alfi Nipič mi je na Mariborskem Pohorju na vse načine poskušal dopovedati, da oder postavljam narobe. Proti soncu mora biti obrnjen, sem mu dopovedovala. Da bodo lepe fotografije. Nisem ga ubogala. Večina pohodnikov je bila za odrom. FOTO: Mediaspeed
Gašper Konec je prvo leto prisopihal s prvorojencem. Četrto leto je otroke, zdaj jih ima že štiri, pustil doma in spremljal Alenko Godec, ki je po dogodku povedala: »A ti sploh veš, da imam strah pred višino? Ko sem plezala čez ograjo, se mi je kar zavrtelo v glavi. Ampak nisem hotela komplicirati.« Z Gašperjem sta nastopila na vzletnem podestu.FOTO: Mediaspeed
Metka: »Ti! A ti si se ga pa kar dotaknila?« Betka: »Več kot 'umakni roko' mi ne more reči.« Metka: »Jaz si pa nisem upala.« FOTO: Mediaspeed
Več kot toliko ljudi naenkrat vrh Šmarne gore ne sprejme. Četrto leto se je tam ob petih zjutraj stiskalo tisoč petsto ljudi. FOTO: Mediaspeed
Po zaslugi poslovneža Janeza Škrabca smo pohodnike navduševali tudi v Ribnici. V popoldanskem času je razpoloženje stopnjeval Radio 1.
Glasbenik Rudi Strnad je določil himno dogodka – Nad mestom se dani. Na Šmarno goro je spravil celoten Big Band Orkestra slovenske vojske, ki je tudi sicer vsako leto velikodušno sodelovala pri tovorjenju instrumentov na vrh. Dirigiral je s solzami v očeh.
»V življenju bi bili prav vsi srečni, če bi se preventivno vsak dan objemali, se kakovostno pogovarjali z ljudmi, ki jih imamo radi, hodili najmanj eno uro na dan ter seksali – vsaj dvakrat na teden,« je pohodnike nagovorila zdravnica Sanela Peresciutti (Banović).
Več kot toliko ljudi naenkrat vrh Šmarne gore ne sprejme. Četrto leto se je ob petih zjutraj tam stiskalo tisoč petsto ljudi.
O smislu projekta je dvomila večina, z najbližjimi na čelu. Doris Kukovičič in župan Ljubljane Zoran Janković niti za hip. Na premieri 24-ur Šmarne gore se je čez dan in noč sprehodilo 10 tisoč pohodnikov.
Doris Kukovičič, Energetika Ljubljana, je v projekt verjela na prvo besedo. Tomo Šarf, organizator svetovnih pokalov v gorskih tekih, torej resnih tekmovanj, naju je proglasil za Loleka in Boleka. Popolnoma ga razumem. Nad nama je obupal že na začetku, ko sem mu povedala, da bo dogodek sredi tedna, na torek, ob 5. uri zjutraj, in da bo vstopnina za udeležence objem. Ana Nuša Češnovar, skrbnica Šmarne gore, večer pred dogodkom: »A mi lahko poveš, koliko ljudi bo jutri zjutraj na Šmarni gori?« Težko vprašanje je to, ker je bil dogodek brez uradne prijavnine. Pride, kdor pride. Mogoče jih bo za en avtobus. Lahko tudi okrog dvesto. Kdo bi vedel? Zakaj je to sploh pomembno? »Zato, da vem, če imamo dovolj kozarcev za čaj in toaletnega papirja.«
»Ma, ti bi se lahko kdaj mal sprostila, veš? Preveč si po reglcih,« jo kar slišim, frčafelo Metko. Takoj se naježim … Prvo množično pričakovanje sončnega vzhoda na Šmarni gori bi se letos ponašalo z desetko. Organizirano smo se proti vrhovom podajali sedemkrat. Dokler se ni izkazalo, da znamo zasopihati v dan ob 5. uri zjutraj tudi brez orkestra. Strategija 'bomo že nekako' mi v nobeni različici ne diši. Ker bi bil letos na poletni solsticij ravno okrogli jubilej, pa bom na svetlo potegnila par prebliskov projekta Od vzhoda do vzhoda.
Težki trenutki so prvi, ki spolzijo iz spomina. Nisem zamerljivka. Nekatere epizode še vztrajajo, a danes vsako obujam z nasmehom. Ne morem recimo verjeti, da sem enkrat Metko Albreht na poti s Šmarne gore močno poslala v tri krasne in šla domov kar peš (11 km). Naj me raje hudič pobere, kot da prisedem k njej v avto. Ne kriv ne dolžen je moral po Celovški do doma pešačiti tudi moj kuža. Vem, da bi bilo zdaj nujno napisati, kaj sva imeli … Ona je otrok sonca, jaz zemlje. Ta konstelacija zna biti večinoma dobra, drugič se ne izide.
Žal iz spomina polzijo tudi mnogi lepi trenutki. Zakaj nisem napisala knjige, ko je bilo še vse sveže in kontrastno? Vem, zakaj. Za to moraš imeti potrpljenje in smisel. Obojega veliko. Ter seveda, koga bi vse to sploh zanimalo … Naj ljudje raje berejo prave knjige.
Doživetja in vtisi, povezani z iskreno predanostjo projektu, ostanejo za vedno. Še vedno na primer hranim zapis enega od pohodnikov, Tomaž Gruden mu je ime – osebno se ne poznava –, ki je priletel v moj poštni predal dan po prvem, 24-urnem pohodu na Šmarno goro, na poletni solsticij leta 2016. Jokala sem kot dež, ko sem ga brala. Tudi zdajle, ko ga prepisujem, tečejo solze.
»Tako kot tisoče drugih, ste nas še posebno okužili s sabo. Ne morem reči le z energijo, kajti imata veliko več. Nalezljiv smeh do ušes, milino, ki jo premorejo le matere in nas sprosti v naši sicer obrambni drži, karizmo, zaradi katere si ljudje želimo biti z vama, šarm in eleganco, ki je šminka in večerna obleka ne zmoreta potvoriti. Žarita od ljubezni! /…/ Ko zjutraj pridemo na sončni vzhod, smo že imeli odličen dan, ne glede na to, kako se pozneje obrne. Na to spoznanje pri ljudeh sta lahko najbolj ponosni. Predvsem pa na vajin odličen dan. Biser v mozaiku izjemnih dosežkov. Za lastno dušo in dobro v ljudeh.«
Če je tudi vas ta odbiti projekt premaknil proti vrhovom v preteklem desetletju, sem srečna. To je bil njegov osnovni namen. Na tak način položena semena, kot smo jih vsi skupaj raztrosili in do danes krepko namnožili, se ne izjalovijo. Vesela sem, da sva Betka in Metka takrat v ljudeh prebudili občutek intimnosti in občutek skupnosti. Prav tak, kot mora biti. Sproščen po 'reglcih'. Zato tudi letos vabljeni 21. junija na vrh po solsticijsko sonce in nasmeh.
Betka Šuhel Mikolič, mama projekta Od vzhoda do vzhoda, Šmarna gora
Copyright © Slovenske novice 2025. Vse pravice pridržane.
