Biti človek: čuječ, čuteč, čustvujoč (Suzy)

Naša glava nenehno melje in je lahko naša zaveznica v težkih trenutkih ali zahrbtna sovražnica v navidezni idili. Tudi brezskrbno in uživaško življenje nas lahko brez živosti duha zavede v brezciljnost in brezvoljnost. Zakaj se formula za srečno, brezskrbno življenje občasno ne izide in se predamo negativnim občutjem? Ponujam vam nekaj razmislekov.

Negativnih občutij se pogosto ustrašimo in jih niti zares ne prepoznamo. Vendar občutja niso nepotrebni okraski – sporočajo, če smo jim pripravljeni prisluhniti. Žalost kot znak slabosti ali zgolj naravni odziv na prebolevanje izgube; morda poziv k spremembi? Ljubosumnost, ker partner ni vreden našega zaupanja; morda ne zaupamo niti sebi ali smo nezaupljivi zaradi ran iz otroštva? Naše sposobnosti zaznave občutij so lahko ob preplavljenosti s hrupom okolice okrnjene. Pri osvajanju abecede čustvovanja postojimo … Kako se počutim? Zakaj tako? Kaj trenutno potrebujem?

Si predstavljate, da nas odpustijo v službi, nas zapusti partner ali izgubimo stanovanje, nam je vseeno, naslednji dan pa smo pripravljeni na nove izzive? Pred prijatelji se zravnamo in nasmehnemo; verjamemo, da bi se le slabiči odzvali čustveno – kar mi nikakor nismo. Zakaj so človeku dani občutki – če ne za to, da jih sprejme in se odzove, izživi? Drugače lahko ta svet kar prepustimo ljudem-robotom. Negativni občutki običajno (žal ne vedno) niso naša slabost, duševna motnja ali stiska, so odziv na okoliščine, v katerih smo se znašli pri žongliranju med delom in počitkom, obveznostmi in sprostitvijo, družabnim in osebnim časom. Prav je, da jih sprejmemo … Si brez občutka krivde dovolimo biti 'ne v redu'? Katera prepričanja o izražanju čustev so nam bila privzgojena? Kaj bi svetovali prijatelju, če bi doživljal podobno?

Nepredelane občutke zaklenemo globoko v sebi, bremena še leta nosimo s seboj. Pri dopuščanju ranljivosti previdnost nikakor ni odveč, vendar kot čuječi, čuteči in čustvujoči smo najbolj pristno človeški. Bes, ponižanje, frustracija, zbeganost, nezaupljivost, obupanost so sopotniki sreče, zadovoljstva, optimizma, zaupljivosti, ponosa. Oglasijo se, ko je njihov čas. Ravno tako naj se tudi poslovijo – ob svojem času. Predelujemo … Kaj bi se zgodilo, če bi občutek opustil? Bi mi pri tem pomagal pogovor, pisanje, gibanje, terapija …?

Bodite odgovorni do svojega telesa, svojih čustvenih stanj in svojega duha. Jesenski dnevi prinašajo nekaj več izzivov pri vzdrževanju dobrega počutja. Še toliko pomembneje je torej, da si znamo prisluhniti. Na to, da ni zdravja brez duševnega zdravja, nas vsako leto 10. oktobra spomni tudi obeleževanje svetovnega dneva duševnega zdravja. Privoščimo svoji glavi čas, ki ga potrebuje, z občutki postojmo, jih sprejmimo in predelajmo. Pomagajo nam lahko dobrote, kot so gibanje, zdrava prehrana, odpovedovanje odvisnostim, zaslonom, pogovor, izpopolnjujoči odnosi, postavljanje meja, joga, meditacija, dihalne vaje, spopadanje s stresom, učenje novih odzivov, razvijanje hvaležnosti, sprejemanje. Vsak dan trenirajmo: telo, da bo čilo in zdravo; misli, da bodo sveže in lahkotne; duha, da bo živ in navdahnjen. Poskrbimo najprej zase! Vsak dan znova!

Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je verjel, da izguba občutka za smisel lahko pomembno prispeva k duševnemu trpljenju – in da iskanje smisla pomaga pri premagovanju psihičnih stisk. Naše duševno zdravje je torej povezano z dobro telesno kondicijo, pozitivnimi mislimi, pa tudi z notranjim občutkom, da ima naše življenje namen, vrednost in smer.