Z mamo sta stopili v dvorano, v kateri svetloba prihaja samo s platna. Tam, kjer zgodbe nikoli zares ne umrejo, ostajajo obrazi, glasovi, gibi, ujeti v večnost.

Galerija
Kinodvor ni samo zatočišče, pač pa tempelj, v katerem najdeta mir.
Tam ga je najlaže začutiti, pravi hči ob misli na pokojnega očeta, nepoboljšljivega ljubitelja sedme umetnosti. Dve desetletji sta pretekli, odkar se je poslovil, in ravno v teh dneh o Silvanu Furlanu nastaja film, ki bo ovekovečil njegovo delo in osebnost.
Kot da sedi nekje v zadnji vrsti, rahlo nagnjen naprej, z znanim pogledom, ki vedno vidi malo več. »Danes je ena tistih obletnic, ki jih po toliko letih ne bi preštevala. A je bil z njo in zaradi nje tvoj dan. Bili sva zate, s tabo in pri tebi. Zato, da se, če ne drugače, spet srečamo v eni tistih dimenzij in prostorov, ki si jih ljubil ...