Udeleženke so na Zvezdaninem posestvu skupaj kuhale, se posvetile jogi ter sodelovale na gledališki delavnici, ki jo je pripravila igralka. Dan je bil lep, zabaven, poln sočutja, deljenja ter uživanja. Gostiteljica je imela pri organizaciji le en pogoj – skupina mora ostati majhna, da se lahko vsaki udeleženki zares posvetita. Dan pred dogodkom je sredi vročega poletja dež namočil zemljo, sobotno jutro je bilo sveže. Zvezdana in Katarina sta bili v kuhinji že ob 6.30. Za njima je bila kratka noč, saj so se priprave na poseben dan zavlekle v pozne ure, a sta se kljub utrujenosti zjutraj spodbudili: »Lep, dober dan bo!«
»Pogledala sem listek, na katerega mi je Katarina napisala, kaj je treba narediti še zadnji trenutek. Pisalo je, naj kavč pokrijem z lepo prevleko, in izbrala sem najlepšo. Večer prej je nisem pripravila, ker bi mi jo ponoči lahko zmečkali in umazali mačke ali psi, ki imajo dostop do zunanje dnevne sobe.« Prav to nepopolno, živo okolje je del posebnega šarma njenega posestva.
Zvezdana je na svojem posestvu ustvarila topel in sproščen prostor za druženje.
»Na naši kmetiji je lepo, a ni 'spedenano', kot bi na takšni haciendi morda pričakovali. Narava se širi in pulzira z vsemi prostori ter jih polni s svojo divjo energijo.« To so začutile tudi gostje, ki so se do hiše odpravile peš. »V dolini so naložile v moj avto vse torbe in podloge za jogo ter jo mahnile navzgor. Spremljal jih je Matej, da so se počutile varneje. Na tej prašni cesti nikoli ne veš, ali boš srečal medveda ali risa.«
Joga, pogovori in bližina
Katarina je gostje pričakala z energijskim napitkom čudovitih barv, v katerem je uporabila tudi divje rastline, ki dajejo moč. Nato je skupinico odpeljala na travnik pred hišo, na kundalini jogo. »Veter je nežno pihljal in nas podpiral pri vsakem premiku telesa, vsakem zavestnem vdihu, osvobajanju stresa in spuščanju težkih življenjskih zgodb – naših ter tistih, ki smo jih podedovale po mamah. Odpirale smo srce in nova, sveža poglavja življenja,« pripoveduje Zvezdana. Nato je v zunanji kuhinji pomagala Mateju pri jedeh, ki sta jih s Katarino pripravili že prej, ter pri tistih, ki so morale na mizo priti povsem sveže. Po jogi so vse skupaj sedle za dolgo družinsko mizo, ki ima zanjo posebno vrednost. »Nekoč mi jo je za rojstni dan podaril mož. Sam je posekal drevesa za les in jo s svojimi rokami pomagal narediti.«
Ob mizi so se začele nizati zgodbe udeleženk. »Vsaka izmed njih bi bila vredna romana ali pesmi. Vsaka se nas je dotaknila in nas na svoj način zaznamovala. Tkale smo skupnost in ustvarjale varen prostor za pravi, globoki počitek od ponorelega sveta.« V pogovoru so se odpirale pomembne življenjske teme. »Takrat me je prevzel občutek, kako zelo smo povezani med seboj. Pravzaprav si nikoli nismo zares tujci.«
Premagale so občutek sramu
Katarina je udeleženkam približala svet divje kulinarike.
Ob poldnevni malici oziroma kosilu – nikakor se niso mogle odločiti, kako naj ga poimenujejo – so za mizo zaživele kot skupnost, ki se pozna že sto let. Ponudba je bila pestra in domača. »Na mizi so bili moj ponoči pečen kruhek, namaz iz sveže zelene paprike, skutin namaz z drobnjakom, bogat namaz iz bučnih semen, sladko-kisla zloženka iz bučk in jajčevcev, boranija z domačim mesom in zelenim fižolom ter pesini klobučki z jogurtom, česnom in bučnim oljem. Za vsakogar nekaj,« pripoveduje Zvezdana. Čas tisti dan ni imel posebne vloge. »S Katarino sva se dogovorili, da nas ne bo nič preganjalo – noben urnik, noben načrt. Potem se tako ali tako vse zloži prav. Če zaupaš.«
Počasi, v ritmu lenobnega poletnega dne, se je skupina odpravila proti gozdu, mimo vode in izvirov, ki na posestvu niso presahnili. Tam je sledila Zvezdanina gledališka delavnica, namenjena raziskovanju strahov, sramu in čustev. »Sredi gozda smo predihale strahove in občutke sramu. Gostje so pogumno stopale na sredino kroga in poskušale pokazati svoje občutke. Iskale smo razliko med tem, da občutek pokažeš, in tem, da si zares v njem. Glava nam ves čas dela in vrti slike, a to z resničnim 'biti' pravzaprav nima veliko skupnega,« meni igralka. Pretreslo jo je, s kakšno lahkoto, zaupanjem in radovednostjo so sodelovale sredi gozda.
Ko obed postane doživetje
Skupaj sta pripravili poseben dan, namenjen ženskam in času zase.
Ko so se pozneje znova zbrale pri mizi, se je ta šibila pod divjimi rastlinami, Katarina pa je z navdušenjem pripovedovala o njihovih lastnostih in zdravilnih močeh. »Zaljubljena je v povezovanje različnih kuhinj in divje kulinarike, zato nas je povabila, naj si same pripravimo pice in jih po peki obložimo s travniškimi rastlinami in cvetovi, ki jih je bilo na od vročine požganih travnikih kar težko najti,« opisuje Zvezdana. Z njimi so okrasile še solate, krožniki so se spreminjali v prave male umetniške kreacije. Na mizi sta se znašla še krompir v oblicah in sirni raclette, ob vsem tem je znova prišlo do izraza Katarinino prepričanje, da odnos do hrane in njenega videza veliko pove tudi o nas. »Piše kuharsko knjigo na svoj, holističen način, in komaj čakam, da se rodi. Da o sladici niti ne govorim – tako preprosto očarljiva je bila.« Za Zvezdano je bil ta dan tudi opomnik, kako pomembno je povezovanje. »Rada delim, rada gostim ljudi in rada širim dobro, a brez Katarine mi ne bi uspelo. V skupnosti je moč, nikoli ne pozabimo tega.«
Dogodek je bil zanjo predvsem darilo vsem udeleženkam, da se za en dan ustavijo, se povežejo z naravo, se razvajajo in prisluhnejo sebi. »Redko se odločim za tak dan. To je vabilo, da nikoli ne pozabite nase in si kakšen tak dan vzamete tudi same – zase, da se znajdete na kakšnem pozabljenem razpotju in znova zavibrirate z naravo,« nam polaga na srce.
Divje rastline so postale del pisanih krožnikov in posebne kulinarične izkušnje.
Dan so obogatili iskreni pogovori in Zvezdanina gledališka delavnica.
Sveže spečene pice so obložile z divjimi rastlinami in cvetovi.
