Ko se človek vpraša, zakaj vztraja v odnosih, v katerih ni opažen ali slišan, se začne zavedati svojih ran. Ko neha pričakovati od ljudi tistega, česar mu ne morejo dati, je osvobojen.

Galerija
Maja Debevc FOTO: Tanja Zrinsky
Ljudje velikokrat prelagajo odgovornost za situacije v svojem življenju na druge ljudi. Toda če človek projicira odgovornost na druge, ostaja ujet v vlogi žrtve, daje moč okolici, izrablja duhovnost za obrambni mehanizem, ponavlja iste vzorce in se vrti v krogu. Lahko pa seveda reče, da je duhoven in je že prerasel temo o mislih, občutkih in čustvih. Pa jo je res? Ali je samo ujet v novi iluziji? Resnično delo se začne tam, kjer nehamo kazati s prstom in se zazremo vase. Ko se človek vpraša, zakaj vztraja v odnosih, v katerih ni opažen ali slišan, se začne zavedati svojih ran. Ko neha ...