
Galerija

V preteklosti sem velikokrat doživela zavrnitve. Zaradi njih sem z leti začela verjeti, da nisem dovolj dobra in da moram dokazovati svojo vrednost. Nekaj, kar se je zgodilo pred 35 leti, je vplivalo na poznejše dogodke in odločitve. Z razumevanjem teh zgodb sem spoznala, da zavrnitev ni govorila o moji vrednosti. Moji ideali, podobe, projekcije in iluzije so se začeli razblinjati. Spoznala sem, da ima lahko en dogodek več pomenov in da lahko zgodba postane večdimenzionalna.
Z delom na sebi je začela razpadati stara predstava in vse, v kar sem dolga leta verjela, je dobivalo drugačen pomen. Nov način razmišljanja me je vodil do nove identitete. Novo znanje in informacije so v meni sprožili drugačen pogled na preteklost in zgodbo o sebi. Začela sem verjeti vase in v svoje darove, sprejemati drugačne odločitve ter se osvobajati starih vzorcev razmišljanja.
Seveda se moja preteklost ni spremenila, spremenila sem se jaz in način, kako jo interpretiram. Dogodke in ljudi, ki sem jih nekoč razumela kot neuspeh, napačno odločitev ali zavrnitev, sem začela videti drugače. Tudi izgube sem začela dojemati kot del širšega procesa sprememb. Preprosto nisem več verjela v staro zgodbo, misel, da nisem dovolj dobra, je začela izgubljati moč.
Spremenila sem pomen preteklosti. S tem se je spremenila tudi moja prihodnost, saj odločitev ni več sprejemala stara Maja. Kaj je sprožilo mojo novo moč? Začela sem se spraševati: Ali je to nekaj, kar sem, ali le vloga, ki jo igram? Kdo sem brez te vloge? Vloge pogosto igramo, da bi se zaščitili. Velika razlika je med našo identiteto in zavestjo. Če lahko svojo identiteto opazujem, ali sem res samo to ali sem nekaj več? Kaj ostane v meni, če mi ni treba dokazovati, kdo sem? To sta dve zelo pomembni vprašanji, ki potrebujeta odgovor.