Zdi se, da je največji glasbeni festival v Sloveniji postal nacionalni sovražnik številka ena. Iz leta v leto so reakcije gledalcev bolj brutalne, s tem, da so tokrat presegli vse meje dobrega okusa. Kdo je kriv za nastalo situacijo se sprašujemo vsakič, ko se odpojejo in odplešejo izbrani komadi na EMI. Letošnja bera je sicer dokaj klavrna, a še zdaleč ne tako slaba, da bi vsak detajl videnega in slišanega dajali v nič.
Po lanskoletnem finančnem fiasku, pod katerega se je podpisala direktorica v odstopu Ljerka Bizilj, so tokratni izbor predstavnika za pesem Evrovizije vrnili v studio 1, nastopajoče pa stlačili kar na hodnik nacionalne televizije. Ubogo in ponižujoče za tako eminentno tekmovanje. Veliko pripomb je slišati tudi na organizacijo in glasovanje, saj naj bi vnovič imeli platno in škarje v rokah strici ter tete iz ozadja. Povorka slabega stilskega okusa in skladb, ki bodo v večini že naslednji dan pozabljene, nas silijo v to, da vedno bolj dvomimo, kdo za vraga sploh izbira šestnajsterico polfinalistov in kdo je kriv, da se nekateri favoriti niso prebili v finale.
EMA je že vnaprej obsojena na verbalno diarejo najbolj pritlehnih kritik in sloves državnega pljuvalnika njenih ljubiteljev ter sovražnikov. Najbolj je završalo, ko se med osmerico ni uvrstila Nika Zorjan, čeprav je bila njena pesem odlično sprejeta v tujini, a se slovenska stroka na to požvižga. Kot zanimivost je potrebno dodati, da kandidate ocenjujejo domači glasbeniki in avtorji, ki na EMI bodisi nikoli niso nastopili ali pa imajo do tega kičastega dogodka velikanski odpor. A za primeren honorar so pripravljeni požreti ponos in se maščevati konkurenci, katerih pesmi se na lestvicah konstantno uvrščajo pred njih.
Organizatorji se lahko globoko zahvalijo le dvema profesionalcema, ki sta rešila čast in ugled nekoč tako opevanega festivala. Scenografka Greta Godnič in mojster osvetljave Črt Birsa sta svoje delo opravila z odliko in za trenutek se je zazdelo, da smo na pomanjšanem evrovizijskem odru.
