Kolumna Shane Flogie: Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Kje še vedno čakate, da bo nekdo postal to, kar vam je nekoč obljubil? Kje še vedno ljubite možnost namesto resničnosti? In kje si ne upate priznati, da vas nekaj, kar vam je nekoč dajalo občutek varnosti, danes le še zadržuje? Odnosi bodo zdaj pokazali svojo pravo težo.

Ne bo več dovolj, da nekdo govori o bližini, če je ob njem vaše srce osamljeno. Ne bo več dovolj, da odnos imenujemo partnerstvo, če v njem eden nosi vse, drugi pa le sprejema. Ne bo več dovolj govoriti o družini, če v njej ni prostora za resnico. Besede imajo svojo moč, dejanja pokažejo njihovo pravo težo.

Tehtnica se zdaj obrača. Življenje samo pokaže, kaj ima trdne korenine in kaj je stalo le na obljubah. Kar je bilo zgrajeno na iskrenosti, se bo lahko še poglobilo. Kar je temeljilo na strahu, nadzoru, manipulaciji ali navadi, bo začelo razkrivati razpoke. In čeprav se bomo morda želeli oklepati stare oblike, bo duša vedela, da ni več mogoče živeti v prostoru, kjer ni zraka. Zato ne presojajte prehitro tistega, kar se zaključuje.

Včasih konec ne pride kot velika odločitev. Pride kot tišina. Kot odsotnost želje, da bi še razlagali. Kot trenutek, ko nas ne boli več, da nekdo ne razume. Kot globok izdih po letih zadrževanja sape. Včasih se konec začne, ko se nehamo oklepati nečesa, kar nam nikoli ni znalo dati prave opore. In včasih največja sprememba ni v tem, da nekdo odide, temveč v tem, da se sami nehamo vračati k isti rani in od nje pričakovati drugačen rezultat. Toda vsak konec odpira tudi vprašanje, kako naprej. Kaj ostane, ko odpadejo vloge? Kaj ostane, ko se nehamo predstavljati kot tisti, ki zmore vse? Kaj ostane, ko se nehamo prilagajati samo zato, da ne bi bili zapuščeni?

Ostane resnica, ki ne ponudi vedno takojšnjih odgovorov in ne pokaže takoj nove poti. Včasih vas pusti stati na pragu. Brez zemljevida in zagotovil. Toda prav tam se začne nekaj novega. Ne, ko že veste, kam greste, temveč v trenutku, ko veste, kam se ne morete več vrniti.