Monika Tavčar tri leta po bolezni: »To je bila velika življenjska lekcija« (Suzy)

»Moji dnevi so zapolnjeni, a si znam privoščiti tudi nekaj dni oddiha. Zdi se mi, da se z leti naučiš, da ni treba biti ves čas v najvišji prestavi. Pomlad in poletje me vedno znova očarata. Ulice so spet bolj žive, na travnikih in vrtovih vse raste, zeleni, cveti in diši. Mi lahko znova nekoliko laže zadihamo in si zastavimo nove cilje,« pravi Monika Tavčar. Rada ima občutek, da se okoli nje veliko dogaja. Pri delu na televiziji je zanjo najlepše prav to, da noben dan ni enak prejšnjemu. Ta raznolikost jo navdihuje in žene naprej. Predvsem ji je toplo pri srcu, ko ji gostje po pogovoru rečejo, da ob njej niso imeli treme ter da jih je njena energija umirila in sprostila.

V svojem delu res uživa

»Najbolj me pritegneta pristnost in iskrenost. Včasih imajo ljudje, ki se sami nikoli ne bi postavili v ospredje, najlepše zgodbe,« pove voditeljica, ki si želi ustvariti še kakšno dobro dokumentarno zgodbo. V zadnjem času je svoj glas posodila nekaterim dokumentarnim filmom, v katerih kot pripovedovalka bere besedila. Gre za projekte ustvarjalca dokumentarnih filmov Bojana Kranjca, ki je Moniko pred leti povabil k sodelovanju, prav v zadnjem obdobju pa spet več časa preživlja pred mikrofonom. Sicer je neizmerno ponosna, da je del oddaje Dobro jutro, v kateri ob sredah v rubriki Zgodbe iz (k)raja z gosti odkriva Slovenijo. Tako je obiskala že številne slovenske kraje, ki jih sicer morda ne bi, in spoznala zanimive ljudi. Prav stik z ljudmi ji je izjemno pomemben, veliko ji pomeni tudi prijetno delovno okolje s čudovitimi sodelavci.

Danes se zna poslušati

Te dni so minila tri leta, odkar so jo doletele hude zdravstvene težave. Najprej je občutila bolečino v levem delu vratu, nato se je ta razširila v levo polovico glave in se stopnjevala. Pravi, da ni mogla jasno izgovarjati določenih glasov. Odšla je na pregled na otorinolaringološko kliniko, za tem so jo napotili še na nevrološko kliniko. Več dni je preživela v bolnišnici, diagnoza je bila disekcija vratne žile. »Danes sem dobro, za kar sem iskreno hvaležna. Redno hodim na zdravniške preglede in jemljem zdravila. Ko je za tabo večja zdravstvena preizkušnja, se mora marsikaj znova postaviti na svoje mesto. Predvsem te takšna situacija zelo spremeni. Naučiš se poslušati telo, se ustaviti in kdaj reči ne. To je bila zame velika lekcija. Naučila sem se sebe postaviti na prvo mesto, kar pri nas, ki smo 'na obratih' od jutra do večera, ni samoumevno. Danes se bolj poslušam. Ko začutim, da sem utrujena, si dovolim počivati ob knjigi ali televiziji,« je iskrena.

Monika Tavčar je eden izmed najbolj priljubljenih obrazov oddaje Dobro jutro.

Mojstrica pred kamero

Zdaj si pogosteje vzame čas za sprehod, prost večer in prijatelje. Rada se druži, obiskuje koncerte, gledališče in opero. Zadnje čase v hribih ni tako pogosto kot lani, a resno razmišlja o novih planinskih podvigih. Gledalci jo imajo radi, ker je pred kamero sproščena. »Predvsem je pomembno, da je človek zbran, spočit in pripravljen. Za pripravo si vzamem dovolj časa. Rada pridem v studio ali na teren z mislijo, da se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Po vseh letih dela v oddaji Dobro jutro zgodnje vstajanje še vedno ni nekaj samoumevnega,« pravi. Okrog četrte ure zjutraj budilka namreč nikoli ni prijazna. »To se sicer ne dogaja vsak dan, a je kar pogosto. A običajno se prebujam lahkotna. Pomaga tudi rutina: da imam zjutraj stvari pripravljene, da ne izgubljam energije za nepotrebne zadeve in si lahko v miru privoščim prvo jutranjo kavo. To je moj mali obred – ob njej preberem prve novice in elektronsko pošto,« še pove.

Zaljubljena v dobrodelnost

Izvemo tudi, da je dobrodelna. »Že štirinajst let sem članica Lions kluba Škofja Loka, kar mi veliko pomeni. V našem lokalnem okolju ni malo ljudi, ki so se znašli v težkih življenjskih okoliščinah. Njihove zgodbe se me vedno dotaknejo. Ponosna sem na to, da sodelujem pri projektih, s katerimi ljudem vsaj malo olajšamo vsakdan. Sama lahko največ prispevam s svojimi izkušnjami pri organizaciji, povezovanju in vodenju prireditev. To mi je blizu, zato sem vesela, da lahko znanje in energijo, ki ju uporabljam v svojem poklicu, usmerim v nekaj dobrega za skupnost,« je iskrena. In vesela je, da skupnost to opazi. Na lanski prireditvi ob občinskem prazniku ji je namreč občina podelila bronasti grb za dobrodelno dejavnost in profesionalni pristop pri pripravi ter vodenju posameznih dogodkov. »Takšna priznanja so spodbuda, da še naprej delam dobro,« se nasmehne.

Letos je obiskovala Akademijo za poslovni protokol Ksenije Benedetti.

Rada si odpira nova vrata

Njena radovednost očitno ne pozna meja, saj se je odločila nadgraditi svoje znanje in izkušnje. »Verjamem, da se človek uči vse življenje. Znanje želim uporabljati zavestno in premišljeno. Že nekaj časa sem si želela obiskovati Akademijo za poslovni protokol Ksenije Benedetti. Pred časom sem izvedela, da jo letos organizira zadnjič, zato sem pozorno spremljala, kdaj se bodo odprle prijave. K izobraževanju, ki je potekalo od februarja do konca aprila letos, so me pritegnili predvsem njeno izjemno znanje in bogate izkušnje, a tudi celoten program – kombinacija vrhunskih strokovnjakov z različnih področij, praktičnih vaj in uporabnih vsebin, ki jih lahko takoj preneseš v vsakdanje in poklicno življenje. Izobraževanje razumem kot nadgradnjo vsega, kar že počnem. In morda mi odpre še kakšna nova vrata,« se namuzne.