Mychi: Sporočilo ob koncu meseca ... (Suzy)

Družinski odnosi v tem času razkrivajo nekaj zelo pomembnega: kje še vedno čakamo, da nas nekdo vidi, potrdi in zares razume. Morda je prav to najtežji del – priznati si, da tega morda ne bomo prejeli na način, kot smo si želeli. A prav tam se začne svoboda. Ko prenehamo čakati. Ko prenehamo iskati zunaj, kar lahko začnemo graditi v sebi. Ko si sami damo prostor, ki smo ga iskali pri drugih.

To ne pomeni, da se oddaljimo od družine, temveč da se znotraj nje vrnemo k sebi. Da ne izgubimo svoje notranje osi. Da znamo biti prisotni, ne da bi se pri tem raztapljali. Da znamo ljubiti, ne da bi pri tem izgubljali sebe. To je nova raven odnosa – ne tista, ki temelji na potrebi, temveč tista, ki temelji na zavesti.

V tem času se lahko v nekaterih odnosih oddaljimo, drugi se poglobijo. Morda boste prvič začutili mir, kjer ga prej ni bilo, ali nemir, kjer ste verjeli, da je vse trdno. Vse to je del procesa. Ko iluzija pade, ostane resnica. Ta ni vedno lahka, a je vedno osvobajajoča.

Zato ne poskušajte popravljati tega, kar se razkriva. Ne poskušajte zlepiti tistega, kar razpada. Ostanite. Opazujte. Čutite. In zaupajte, da se vse, kar se zdaj kaže, razkriva z razlogom – ne, da bi izgubili, temveč da bi končno videli. Ko enkrat zares vidite, se ne morete več vrniti nazaj. Lahko pa greste naprej – bolj zavestno, mirno in resnično.

Ko se družinske energije zgostijo, se ne srečajo le ljudje, temveč tudi resnice, ki so bile dolgo potisnjene pod površje. V takšnih trenutkih ni več mogoče igrati ali se skrivati za prijaznostjo brez pristnega občutka ali za tišino, ki ni mir, temveč zadrževanje. Vsak postaja, kar v resnici je. To je lahko neprijetno, saj razkrije razlike, razpoke in trenutke, ko smo si dopovedovali, da je nekaj dovolj, čeprav ni bilo.

Odnosi tako vstopajo v fazo, v kateri ni več prostora za iluzijo povezanosti. Ali stik obstaja ali ga ni. Ali je prisotnost resnična ali je ostala le navada. Prav v tej jasnosti se skriva moč tega časa.