Nataša Bokal: svetloba na belih strminah (Suzy)

Nataša Bokal ni bila le smučarka. Krasila sta jo dragocena notranja toplina in značaj prežet z odločnostjo ter nežnostjo hkrati. V sebi je nosila nekaj posebnega. Mirno zbranost, predanost in preprostost, s katero se je približala ljudem. Bila je oboževana, čeprav ni hrepenela po slavi. Znala je reči: »Največ šteje, da ostaneš zvest sebi, tudi ko je najteže.« Njena nrav ni potrebovala glasnih besed. Govorila je z dejanji. Tam, kjer so drugi videli ovire, je sama videla izziv. Kjer se je marsikdo ustavil, je ona našla še zadnje rezerve volje. Slovensko alpsko smučanje je z Natašo dobilo tekmovalko, kakršne ne srečamo pogosto. Kariero je gradila s trdim delom, disciplino, ljubeznijo do snega in hitrosti. Strmine so zanjo pomenile prostor svobode. Leta 1991 je stopila na zmagovalni oder svetovnega prvenstva v Saalbachu, kjer je osvojila bronasto medaljo v veleslalomu. To ni bil le športni dosežek. Bil je dokaz, da zna in zmore. V nekem intervjuju je preprosto dejala: »Ko stojiš na startu, ne razmišljaš o stopničkah. Razmišljaš o tem, da daš vse od sebe. Ostalo pride samo.« Vsak zavoj je nosil osredotočenost. Vsak nastop je imel pridih elegance in neomajne borbenosti.

Navdihujoča prvakinja

Nekdanji sotekmovalci so radi izpostavili zgodbo s priprav na eno pomembnejših tekem. Med treningom je mlajša tekmovalka padla in ob robu proge obsedela v solzah, prepričana, da ni dovolj dobra. Nataša se ni odpeljala mimo nje. Snela je smuči, stopila do nje in jo objela. Nato ji je položila na srce: »Veš, pogum ni to, da nikoli ne padeš. Pogum je, da vstaneš, četudi te je strah.« To je bila Nataša. Prvakinja, ki je znala biti velika v še tako težkih trenutkih. Ko je slekla smučarski kombinezon, je bila predvsem poosebljena človečnost. Njena energija ni bila usmerjena samo v lov za stotinkami. Radostili so jo ljubeči odnosi, varno zavetje doma in občutek pripadnosti.

Po koncu aktivne kariere ni izginila iz prostora slovenskega športa. Ostala je kot glas izkušenj in simbol generacije. Pogosto je poudarjala: »Šport ti da zmage, a življenje ti da lekcije. Najlepše je, če znaš oboje sprejeti s hvaležnostjo.« In potem je prišel izziv, drugačen od vseh tekem. Daleč stran od startne hišice in aplavza v cilju. Rak. Beseda, ob kateri se svet za hip ustavi. Nataša se je znašla pred najtežjim nasprotnikom. Ne pred strmino ne pred konkurenco, pač pa pred boleznijo, neusmiljeno in zahrbtno. Vendar je tudi tam pokazala, kdo v resnici je. Poslednje borbe niso bile predstava za javnost. Odločila se je za tiho in dostojanstveno bitko. V enem izmed pogovorov z bližnjimi je navdihujoče povedala: »Ne moreš izbrati, kaj te doleti. Lahko pa izbereš, kako boš šel skozi to.« In ona se je borila do konca.

Zapisana v snegu in srcu

Čeprav se je srčni utrip izjemne dame z belih strmin prezgodaj ustavil, njen vpliv ostaja. Bokalova ni bila le prvakinja. Bila je steber nečesa večjega, saj je izžarevala neuklonljivo voljo, nalezljivo milino in pokončno držo celo takrat, ko življenje ni igralo po pravilih. Njena zgodba nas bo vselej opominjala, da resnična veličina ni v številu kolajn. »Najpomembneje je, da za seboj pustiš dobroto. To je edina zmaga, ki ostane,« nas je bodrila. Ko danes gledamo zasnežena pobočja, si lahko predstavljamo njeno vztrajnost, eleganco in neizbrisen pečat, ki ga je pustila za seboj. Nataša Bokal ostaja del slovenske športne duše. Njena pot je bila svetla sled, ki je čas ne bo izbrisal.

Nataša Bokal je bila del izjemne generacije 'vražjih Slovenk', ki so zaznamovale pomemben del športne zgodovine.

Do zadnjega nas je učila, da ni vredno obupati.