Osmišljevalnica: Pot pod noge in smisel pred oči (Suzy)

Pokončna hoja nam je v procesu evolucije prinesla odločilne prednosti. Osvojili smo prostore, ki jih manj gibljivi nikoli ne bi zmogli. Postali smo vzdržljivejši, pridobili boljši pregled nad okoljem, naši možgani so ob tem naredili pomembne razvojne preskoke. Ko danes pogledamo statistike o prekomerni telesni teži, vse pogostejših skeletnih obolenjih že pri otrocih in sedečem načinu življenja, se lahko vprašamo, ali se človek ne oddaljuje od lastnega razvoja.

Raziskave kažejo, da večino časa preživimo v zaprtih, umetnih okoljih – v pisarnah, avtomobilih, trgovskih centrih, fitnesih in doma. Je to problem nekoga drugega? Ali se tudi sami, pogosto nevede, umikamo iz naravnega okolja? Še bolj se oddaljujemo od naravnih oblik gibanja. Vedno več je statičnosti in vedno manj osnovnega premikanja – hoje.

Tehtnih izgovorov, da ne hodimo, v resnici ni veliko. Čas se najde, če televizijo zamenjamo za sprehod. Kondicija ni pogoj, saj lahko začnemo že z obhodom domačega bloka. Stroškov skoraj ni. Hoja pa ni pomembna le za telo. Naravno okolje nas pomirja, osvežuje in obnavlja, mestno okolje spodbuja orientacijo in pozornost. A bistvo hoje ni v tem, kje hodimo, temveč kaj se z nami dogaja med hojo.

Pot poglabljanja

Ko naredimo dovolj korakov, se svet okoli nas začne umirjati. Zunanje motnje – pogovori, obveznosti, projekti, hrup – počasi utihnejo. Ostane ritem korakov, veter ter zvoki narave ali mesta. V tem ritmu se odpre prostor za vprašanja: Kje sem in kam grem? Kaj lahko spremenim? Možgani potrebujejo takšne trenutke. Potrebujejo rahlo monotonost in občutek varnosti. Prav v takih trenutkih pogosto vzniknejo najboljši uvidi. Hoja tako postane prostor stika s seboj. Pri tem ugotovimo, kaj je za nas v življenju res pomembno.

Osebni podatki. 

Pot izgubljanja

A tudi poglabljanje ima svojo past. V času, ko veliko govorimo o tem, da si človek ne zna več prisluhniti, smo se nekateri začeli poslušati celo preveč. Hitimo z delavnice na delavnico sproščanja in vedno znova iščemo nove pristope k zdravljenju telesa in duše. Vendar vsak občutek nelagodja še ni poziv k ukrepanju. Vse neprijetno še ne pomeni, da je nekaj narobe. Če nas pozimi zebe, to ni bolezen. Vsako žalovanje še ni motnja. Če je v službi naporno obdobje, to ni nujno krivica, ki zahteva klic odvetnika.

Pretirana usmerjenost vase nas lahko oddalji od nalog, ki nas čakajo. Prav zato je dragoceno, da se med hojo lahko preprosto izgubimo. Da ne analiziramo, ne tehtamo in ne iščemo pomenov. Da obstajata le korak in pot. In prazna glava. Da stvari za nekaj časa postanejo preproste in obvladljive.

Gibanje kot odgovor na smisel

Ne premikamo se le v prostoru. Viktor Frankl, priznani logoterapevt, je ugotovil, da človeka ne žene zgolj ugodje, temveč predvsem potreba po smislu. Ko se ustavimo v telesu, pogosto obstanemo tudi notranje. Ne vemo več, kam gremo, kaj je vredno našega truda in zakaj bi sploh naredili naslednji korak. Hoja nas lahko znova premakne. Ne bo rešila vseh težav, a nas bo postavila v gibanje. S preprostim sprehodom sprejmemo odločitev in prekinemo pasivnost. Odločimo se za svobodo ter odgovornost do tega, kar nas v tistem trenutku kliče.

In hoja ni vedno lahka. Včasih smo utrujeni, drugič nas boli telo. Hodimo in se učimo, da lahko premagamo napor oziroma ga nosimo na smiseln način. Da zmoremo prenašati težo – v nogah in mislih. Vemo, da telo ne bo naredilo koraka, če mu možgani tega ne ukažejo. A še pred tem mora obstajati razlog – nekaj ali nekdo, zaradi česar se splača iti naprej. Največja nevarnost sodobnega človeka ni, da izgubi korake, temveč da izgubi smer. Zato pot pod noge – in naj se vam ob tem izriše tudi smer.