Poslovila se je mati naroda Milena Zupančič: Zelo boli misel, da se ne bova več objela (Suzy)

Ne, ona ne more zaspati za večno! To je bila prva misel, ki me je presekala. Ne kot stavek, ampak kot upor. Kot notranji krik človeka, ki se noče sprijazniti s tem, da lahko nekdo, ki je toliko desetletij živel med nami, nenadoma postane spomin. Zelo boli misel, da se ne bova več objela. Bili so to srčni stiski in smeh, ki je zatresel prostor, ko sva se v tandemu zarežala. Takšen smeh ni bil zgolj zvok. Bil je dokaz, da sva živa in da se prepoznava brez odvečnih razlag.

Preljubo Mileno Zupančič je nemogoče ubesediti. Kako naj opišem žensko, ki že več kot pol stoletja vstopa v naše domove, kinodvorane, gledališča, časopise in spomine, a nikoli ni ostala le mojstrica upodabljanja likov?! Kako naj v nekaj vrstic stisnem njeno podobo, držo, uporništvo, nežnost, ironijo, toplino in tisto dragoceno vrsto dostojanstva, ki se je ni mogoče naučiti?! Z vsakim filmom, ponovitvijo predstave, intervjujem in srečanjem nas poboža z drugačno toplino. Tudi ko useka, je to žametno, in ko zaboli, ima njena prisotnost zdravilno mehkobo. Kot da bi te znala hkrati spustiti na realna tla in te dvigniti med zvezde. In oprostite mi, težko pišem v pretekliku, kot da je ni več. Kot da je bila. ONA bo za vedno!

Slovenija ne žaluje samo za igralko. Žaluje za osebnostjo, ob kateri smo odraščali, za glasom, ki je znal biti naš tudi, ko je govoril besede nekoga drugega, za damo, ki je skozi umetnost postala del kolektivnega doživljanja, skoraj družinskega spomina naroda. Zdi se, kot da se poslavlja mati naroda. Ne zaradi nazivov, funkcij ali protokolarnih poklonov, ampak njene veličine. Zdi se, kot da bo še enkrat prišla na oder, spregovorila, dvignila obrvi in rekla kaj ostrega, človeškega, smešnega ali neprijetno resničnega. Potem ugotoviš, da je prostor ostal brez nje. Toda le navidezno. Ljudje, kot je Milena, namreč ne odidejo, ko se ustavi njihovo srce. Ostanejo v prizorih, ki smo jih gledali, in stavkih, ki jih znamo na pamet.

Zaspala je spokojno. Ob njej so bile njene sestre in hči Maša. Še zadnjič so jo uredile in naličile, kot da se podaja na poslednjo rdečo preprogo po premieri ene svojih vrhunskih vlog.

Bil sem daleč stran. V Afriki. Pa vendar tisti večer Sloveniji bliže kot že dolgo. Zakurili smo ogenj, okoli mene so sedeli ljudje, ki je niso poznali. Kako bi jo tudi lahko?! Njena zgodba je zrasla v drugem jeziku, na drugem koščku sveta, med množicami, ki so jo občudujoče gledale, poslušale in ji verjele. Pa sem jim začel pripovedovati o naši neprekosljivi Meti iz Cvetja v jeseni, Karolini Žašler, Tončki iz Idealista, Zofiji iz predstave Izgubljeni sin Alenke Hieng, Blanche iz Tramvaja Poželenje Tennesseeja Williamsa in številnih drugih.

Pripovedoval sem jim o ženski, ki je bila veliko več kot le velika slovenska umetnica, saj je znala stati pokončno, tudi ko je bilo laže molčati. O njenem občutku za druge in občutljivosti za krivico. In zgodilo se je nekaj nenavadnega. Čeprav je niso poznali, so jo skozi moje besede začutili. Nekateri so samo poslušali, drugi so vprašali, kakšna je bila. Jaz sem ugotovil, da na to vprašanje ne obstaja kratek odgovor. Kako razložiti njeno bistvo nekomu, ki je ni nikoli videl?! Nemogoče je opisati prisotnost, ki jo moraš doživeti.

Zato sem govoril predvsem o človeku. O tem, da je želela, naj se denar, zbran za obubožane, nameni ljudem, ki ga zares potrebujejo. Izpostavil sem, kako zelo jo je bolelo trpljenje otrok in da je bila ena redkih z izkušnjo pri Unicefu, ki je znala opozoriti tudi na svoje nezaupanje do velikih humanitarnih organizacij, kadar je menila, da se okoli nesreče najšibkejših ustvarjajo interesi, ki nimajo ničesar skupnega s prvotnim namenom pomagati.

Ni bila veličastna le kot ustvarjalka. Bila je človečnost v eni svojih najsvetlejših in najčistejših podob. Nagrade, številke, dosežki … Vse to ostaja zapisano v knjigah. Najgloblje pa se je vtisnil pečat, da je med nami živela ženska, ki ji ni bilo vseeno. In to je danes skoraj največji poklon, ki ga lahko izrečeš nekomu. Da mu je bilo mar. Za sočloveka, šibkejšega, otroka, umetnost, dostojanstvo. Za resnico in Slovenijo, tudi kadar ji je morala povedati kaj neprijetnega. Zbegan sem, ko javnost govori o slovesu, jaz pa imam občutek, da so se samo odprla velika vrata in je Milena odšla skozi. Brez dokončnega slovesa. Meteorski dež jo je odpeljal na dolg potep. Predstavljam si, kako se ozira nazaj, malce navihano, in si misli, kaj vendar vsi tako jokajo.

Zato ker je pustila sled, ki je ni mogoče izbrisati. In če je res, da je nekje meja med tukaj in tam, verjamem, da jo je prečkala z lahkotnostjo. Morda je samo odložila svojo veliko igralsko torbo in rekla: »Saj se še vidimo.«

Preljuba Milena, ne bom se poslavljal. Zaželel ti bom le srečno pot. Mi bomo čuvali vse, kar si nam pustila. In ko bo nekoč kdo vprašal, kdo si bila, ne bomo potrebovali dolgih razlag. Samo pokazali bomo proti srcu. Tam si. In tam boš ostala. Za vedno.

, foto Jure Eržen