Voditeljica Rosvita Pesek ima pri tem še dodatno prednost, saj se je na pot po tej nekaj manj kot trimilijonski državi odpravila s svojim Mitjo Ferencem, priznanim zgodovinarjem, ki ji je pomagal ustvariti si širšo sliko o njihovi težki preteklosti. Najbolj ju je presenetilo, kako se na vsakem koraku staro prepleta z novim, nedokončane blatne hiše brez strehe pa stojijo tik ob petzvezdičnih hotelih.
Popotnika je presenetilo, kako se je po odhodu iz Budve in Kotorja vse spremenilo, kot bi vstopila v drugi svet – z veliko zapuščenimi psi, ki včasih v krdelu, drugič paru, tretjič sami čakajo – verjetno na grižljaj. »Poti po kilometrih niso dolge, po času pač. Ceste niso slabe, a so počasne. Omejitve pri vsakem skupku hiš so 40 km/h. Če je šola, 20 km/h. Kazni so drakonske. Za prekoračitev 30 km na uro lahko gresta izpit, avto ali oboje, zato vsi vozijo po predpisih. Malo se vrivajo, a nihče ne divja. Tudi trobi ne. In povsod se gradi. Veliko novih odsekov ni na nobenih zemljevidih. Tudi Googlovih ne,« je voditeljica delila vtise na svojem profilu na facebooku. Dodala je, da je Albanija država razlik, ki nikjer drugje ne bodejo tako v oči – med mogočnimi stavbami, ki se gradijo, in hišami, ki so že zdavnaj obstale pri pritličju in v osnovi niso bile mišljene kot stavbe z ravno streho, pač pa ostajajo že desetletja nedokončane.
Neprijetna plat države
»Spoznala sem zeleno Albanijo, prepolno odvržene plastike, zarjavelega železja, drugih smeti in v tem času še ne prepolno turističnega vrveža. Pripovedujejo mi, da so poleti obmorska mesta bistveno natrpana. V tednu dni sem videla številne trdnjave, samostane, muzeje, mošeje, zelene bisere. Si ogledala obmorska mesta, z zgodovinarjem tudi njihovo žalostno zgodovinsko dediščino, zaznamovano z enim od najtrših komunističnih režimov,« je zapisala. Opazila je tudi, da 'dajo tam ljudje od sebe bolj malo čustev in so na distanci'. »Zgodovina Albanije po 2. svetovni vojni je težka. Ne vem, kako so preživeli. Njihovi obrazi so žalostni. Še danes. Iskala sem gesto dobrodošlice, en sam nasmeh. Meni – tujki, turistki. Pa je nisem našla,« je potožila in dodala, da ju je navdušila kulinarika, saj se v Albaniji dobro jé. »Zmagovalec so zelenjavne pite, med pijačo pivo. Razgledi, ki jih ponujajo njihova mesta, praviloma z gradovi in ruševinami nad njimi – so fantastični. Plaže so peščene, a morje je še premrzlo,« je poročala in pripomnila, da je to dežela mercedesov, kamor seže oko. »Posejana je celo s 'kosi', ki jih pri nas ne vidiš. Vožnja je vrivajoča, a nič kaj hrupna.« Potovanje ji je prineslo nemalo pisanih vtisov, ob katerih je dodala še pomembno opažanje, da se je na njem počutila varno.
Rosvita v Nacionalnem parku Skadarsko jezero
Po seznanitvi z grozotami režima Enverja Hoxhe sta razumela, zakaj so ljudje resni, zadržani in distancirani.
Občudovala sta njihove ob hrib prislonjene hišice.
Albanska kulinarika ju je navdušila.
Čudoviti razgledi v še nenatrpanih obalnih mestih
Najbolj všeč jima je bilo mestece Berat, ki je drugačno, čistejše, odprto in svetlo.
Albanija je dežela kontrastov in zanimivosti, sta poudarila.
Albanska kulinarika ju je navdušila.
