V preteklih dneh smo se spominjali vseh, ki so nekoč lepšali in bogatili naša življenja, a so se od nas že poslovili. Slovo je vedno prerano, vedno boleče, zlasti za najbližje, čeprav je odhod nekoga laže sprejeti, če se zavedamo, da vsi hodimo po isti poti in se bomo nekoč, če smo se rodili, tudi poslovili. Nekateri, sploh glasbeniki, puščajo za seboj globoke sledi, zapisane v pesmih, ki jih pojemo in poslušamo vedno znova.
Letos sta glasbeni svet zaznamovala odhoda dveh harmonikarjev, poslovila sta se Ottavio Brajko s Primorske in Franc Šegovc s Koroške, ki sta za seboj pustila izjemno glasbeno zapuščino. Prav tako žalostno in prerano je bilo slovo basista in baritonista ter soustanovitelja ansambla Gašperji Francija Tišlerja - Tiške, ki ga je izdalo srce.
Primorski glasbenik, harmonikar in vodja istoimenskega ansambla Ottavio je ustvaril veliko veselih, prepoznavnih viž, hkrati je ustanovil prvi narodnozabavni ansambel z diatonično harmoniko na Primorskem. Njegove najbolj znane skladbe so V naši kantini, Primorci smo veseli ljudje, Navihana deklica, Dober dan prijatelji, Orglice, Marija Čokolona in številne druge, ki jih poustvarjajo mlajši glasbeniki.
Ob grobu Franca Šegovca na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu je prav tako zadonela pesem.
Petindvajsetega avgusta se je v 89. letu starosti poslovil Franc Šegovc, harmonikar, pevec in vodja ansambla Štirje kovači, ki so se v Guinnessovo knjigo zapisali kot edini ansambel na svetu, ki je bil na glasbeni sceni aktiven polnih 70 let. Ta jubilej so Štirje kovači lani proslavili na odru v domačem Slovenj Gradcu. Šegovc je zapustil bogato glasbeno dediščino, saj je ustvaril več kot 700 skladb, mnoge so železni repertoar številnih drugih, tudi mlajših glasbenih zasedb. Ustvarjal je do zadnjega diha in imel številne mlade posnemovalce, ki jih je navdihoval s svojo karizmo. Na Koroškem bodo spomin nanj ohranjali s tekmovanjem harmonikarjev za Šegovčevo plaketo, ki je bilo letos že četrta.
Ker se nekateri njegovega pogreba niso mogli udeležiti, med njimi so nekatere dame slovenske glasbe, so se te v začetku oktobra zbrale v ta namen in Francu v spomin zaigrale in zapele ob njegovem grobu. V Šmartnem pri Slovenj Gradcu so se na povabilo Hermine Šegovc, Frančeve dolgoletne soproge in pevke Štirih kovačev, zbrale citrarka Cita Galič, ki je na citre zaigrala najbolj znano vižo Kam le čas beži, skupaj z njo so jo zapele Jelka Potočnik, pevka Sester Potočnik in Dobrih znancev, Danijela Zeme Pečnik, pevka ansambla Zeme in pred tem Vitezov Celjskih, Jožica Brdnik, pevka ansambla Ivana Ruparja in Laufarji, Stanka Kovačič, pevka ansambla Borisa Kovačiča, Jožica Gabrijel Vidic, pevka ansambla Marela, Sonja Primožič, pevka ansambla Zarja in Hermina Šegovc, pevka Štirih kovačev. Hkrati je bila to priložnost za druženje in obujanje spominov, ki nam vsem bogatijo življenje.
Letos se je poslovil primorski harmonikar Ottavio Brajko, na fotografiji z Istrskimi fanti.
Baritonista in basista ansambla Gašperji Francija Tišlerja - Tiško je marca izdalo srce.
Šegovc je zapustil bogato glasbeno dediščino.
