Slovo poetese ljubezni (Suzy)

Že njeno ime je v nas zbudilo občutek nežnosti. Neži Maurer je literarna kritika pravila kar poslednja vitalistka pesniške literature. V življenju je bila marsikaj – od pedagoginje, novinarke in publicistke do televizijske in časopisne urednice, dokler ni naposled postala 'samo' pesnica in pisateljica.

Rodila se je v Podvinu pri Polzeli kot nezakonska hči temperamentne mame, ki se z njenim očetom ni želela poročiti, ker jo je užalil z reakcijo ob novici, da bosta zibala. Prvih nekaj let jo je oče obiskoval, pozneje ga je kot mlada ženska poiskala sama in ugotovila, da si je precej podobna ne le z mamo, temveč tudi z njim, ter spoznala, zakaj z mamo ne bi zdržala skupaj.

Poezija doma

Prav mama je bila tista, ki ji je priljubila pesmi, saj ji je rada brala in recitirala na pamet, s čimer je poskrbela, da je bila poezija v njihovi hiši nekaj običajnega. Svojo prvo pravo pesem je napisala šele kot učiteljica v Črnem vrhu nad Idrijo. Poučevala je tudi v Ilirski Bistrici, kjer je ustanovila šolski časopis Brinje, ki še vedno izhaja. Po študiju na Pedagoški in nato še Filozofski fakulteti, kjer je diplomirala iz slavistike, je delala kot novinarka in urednica, urejala je prve šolske oddaje na Televiziji Ljubljana, poročala s terena za Kmečki glas, pisala za številne druge publikacije, urejala bilten za Slovence po svetu in še in še.

Čudežna ljubezen

Na televiziji je spoznala ljubezen svojega življenja, Hermana Škofiča, v katerega se je zaljubila počasi. »Imela sva res buren zakon,« je pred leti priznala. »Bilo je kot hoja na Triglav – tako lep, a tudi tako čudežen. Trajal je deset let.« Umrl je leta 1970 po številnih infarktih. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, Eva, ki jo poznamo kot klovneso in ustanoviteljico Rdečih noskov, ter Miklavž, eden naših najboljših pilotov helikopterjev, ki je pred desetimi leti umrl v Sierra Leoneju.

Nenadomestljiv

Po njegovi smrti je še kdaj ljubila, a ji na kraj pameti ni padlo, da bi se vezala, je priznala. Že s Hermanom se je poročila, šele ko je hotela imeti še drugega otroka. »Z moškim si lahko le, če se duševno ujameta. Na stara leta bi sicer potrebovala nekoga, ki bi skrbel zame, a Herman me je razvadil s pametjo in količino čustev, pa vse je vedel, bil je moj kolega in moj moški. Ne znam si predstavljati nobene druge skupnosti. Saj bi se še danes kregala, če bi bila še skupaj, a neskončno bi ga imela rada tudi danes,« je dejala.

Večna mojstrica besede

Lahko bi našteli vse njene knjige, pesmi, prevode, priznanja in nagrade, a tisto, kar resnično ostaja za njo, sta lepota in ljubezen do besede. In v tem je tudi sama našla tisto, kar je potrebovala: »Smisel življenja je to, da človek premore ljubezen do sveta, do ljudi, do lepote, do dela.« Hvala za besede, draga Neža.