Sporočilo ob koncu meseca … (Suzy)

Zdaj je čas, da postanemo tisto, kar smo v sebi že od nekdaj vedeli, da smo, ne nekdo drug, ne, kar svet pričakuje od nas. Poklicanost. Srčnost. Resnica. Na tej točki ciklusa se preteklost zaključuje – ne, ker bi bila slaba, temveč ker ne more več zdržati naše rasti. In prihodnost se še ne začenja – ker mora najprej dozoreti prostor, v katerem bo pristnost lahko pognala korenine. Zdaj se lahko poslovimo od navad, ki so nas držale v rutini. Od ljudi, ki so z nami ostajali iz navade, ne iz ljubezni. Od vlog, ki jih ne potrebujemo več. Ob tej tišini notranjega obrata se spomnimo: vsak dogodek, tudi tisti, ki boli, nosi podpis ljubezni.

Ni nas prišel kaznovat, prišel nas je opomnit, da je nekaj v nas pripravljeno prerasti staro. Bolečina ni sovražnik. Je glasnik. In razočaranje je ogledalo. Zdaj je čas, da pogledamo vase in ne bežimo. Da se vprašamo: česa ne maramo na sebi, ker nas spominja na preteklost? Kaj poskušamo ohraniti, čeprav nas ne napolnjuje več? To je trenutek preboja. Trenutek, ko se stare sence razkrajajo v svetlobi zavesti. Pred nami so dnevi, ko so dimenzijske tančice tanjše, ko so energije gostejše in tišje hkrati – dovolj, da se nas dotaknejo v globini, če smo pripravljeni slišati. Če zmoremo prisluhniti iz tistega mesta v sebi, ki si ne želi več instantnih rešitev.

Tam, kjer vemo: vse, kar se dogaja, ima namen, tudi če ga še ne vidimo. Zato si postavimo namero in ji bodimo zvesti. Ne zaradi rezultatov. Zaradi celovitosti. Zaupajmo procesu. In ko bo tišina glasna, ostanimo. Ko bo dvom zarezal, se ne ustrašimo. Ko bo minilo nekaj časa, preden pride potrditev – ostanimo v veri. Ne v zunanjo prihodnost, temveč v notranji kompas, ki nas vodi. In ko bomo pripravljeni, bo vse, kar zdaj seje vsak izmed nas, vzklilo v pravi obliki. Ne takoj, a zagotovo. Ne odlašajmo več. Vse je pripravljeno. Le mi moramo biti.