Sporočilo ob koncu meseca … (Suzy)

Ker nekaj v vas že ve. Tiho, mirno, a zelo jasno. Prav ta notranja jasnost postane točka, na kateri se pot začne ločevati. Odnosi v tem času ne stojijo več na starih temeljih. Kar je bilo zgrajeno na navadi, pričakovanjih ali tihem dogovoru, da ne gre v globino, se začne premikati. Ne, ker bi bilo nekaj narobe, temveč ker ne more več ostati enako. In vi to čutite. V načinu, kako gledate, kako poslušate. V tem, kako hitro zaznate, kaj je iskreno in kaj ne. Morda ste še pred časom iskali razloge, zakaj ostati. Danes čutite, da razlogi niso več dovolj. Da logika ne more več preglasiti občutka. In to je pomemben premik. Pomeni namreč, da se odločitev ne rojeva več samo v glavi, temveč v celotnem vašem bitju.

Odločitev, ki jo zdaj nosite v sebi, ni nujno velika. Lahko je zelo preprosta. Lahko pomeni, da ne sodelujete več v pogovoru, ki vas izčrpava. Da se ne razlagate več nekomu, ki ne posluša. Da ne vlagate več tja, kjer ni odziva. In prav te majhne odločitve spreminjajo smer. Pot, ki jo izbirate, ni vedno jasna. Ni vedno varna. A je vaša. In to je razlika. Ker prvič ne hodite več po poti, ki vam je bila dana. Hodite po poti, ki jo čutite. Odnosi, ki ne morejo slediti tej spremembi, se bodo oddaljili. Ne nujno z dramatičnim zaključkom, temveč z občutkom razdalje, ki je ne morete več premostiti zgolj z voljo. In tukaj ni treba iskati krivca. Gre za usklajenost. Ko te ni več, se poti razidejo.

To ne pomeni, da ste izgubili. Pomeni, da ste se uskladili s seboj. In ko to storite, se začne nekaj novega. Ne kot velik preboj, temveč kot notranji mir. Kot občutek, da stojite na pravi strani – na svoji. Zato ne iščite več popolne odločitve. Iščite resnično. Tisto, ki vas ne razdeli. Tisto, ki vas ne izčrpa. Tisto, ki vam omogoči, da ostanete v sebi. Ker prava pot ni vedno tista, ki jo razumejo drugi. Je pa vedno tista, ki jo prepoznate vi.