Sporočilo ob koncu tedna …

Včasih pride trenutek, ko se morate ustaviti sredi poti in si priznati, da ne morete več hoditi po obeh straneh razpoke. Da ste predolgo stali, razpeti med dvema svetovoma, med dvema občutjema, med dvema resnicama. Ena vas vleče nazaj, ker je znana, udobna, ker ste v njej doma, tudi ko vas tiho boli. Druga vas vabi naprej, a jo komaj razločite, ker jo zakrivajo meglice lastnih dvomov in strahov. In med njima ste vi.

Vse vaše izbire, vsi vaši zamiki srca, vsi vaši neizrečeni glasovi, ki kričijo v tišini. Kaj če se motite? Kaj če ste že izbrali in je zdaj pozno za spremembo? Kaj če boste izgubili eno resnico, da bi našli drugo? Pa vendar, tudi neizbiranje je izbira. Odločitev, da ostajate tam, kjer ni več resnično, je prav tako odločitev. V tem času, ko se v vas prebuja vprašanje, kaj je res, kaj je iluzija, kdo ste vi v odnosu, postajate glas svojega notranjega sveta. Ločitve niso vedno konec. So klic k jasnosti. So most, ki vas pelje bližje k sebi. Lahko hodite po njem počasi, prestrašeni, a s srcem, ki išče resnico. In resnica ni vedno udobna. Pogosto boli. A prinese mir. Tisti globok mir, ko veste, da ste izbrali zase. Morda boste morali izbirati med dvema osebama. Med dvema potema. Med tem, kar ste obljubili, in tem, kar vas kliče. Nič ni prav in ni narobe. Je samo resnično ali ni.

Ko ste v odnosu, v katerem ni več prostora za vašo rast, za vašo resnico, vas življenje ne kaznuje, če izberete drugače. Vas uči. Vam kaže, da je ljubezen iskrenost. Da je bližina več kot rutina. Da je prisotnost več kot zvestoba brez srca. In vi, ki čutite, da morate nekaj izbrati, se ne bojte. Ni vam treba imeti vsega razjasnjenega, da začnete. Samo dovoliti si morate vedeti, česa ne morete več. To je dovolj.