Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Postajate oseba, ki ne bo več prosila za to, kar bi moralo biti dano svobodno. Postajate oseba, ki intenzivnosti ne bo več zamenjevala za bližino. Oseba, ki bo razumela, da ljubezen ni boj za preživetje, temveč prostor, kjer lahko ostanete celi. Prav zato je to obdobje tako močno – ker nas ne sprašuje več le, kaj želimo, temveč tudi, kaj smo pripravljeni pustiti za seboj, da bi to lahko zares živeli. V novo poglavje namreč ne morete vstopiti z rokami, polnimi starega.

Ne morete sprejeti nove bližine, če še vedno čuvate vrata za nekoga, ki vedno znova odhaja. Ne morete graditi novega doma, če ves čas popravljate ruševine starega. Nekaterih stvari ni mogoče popraviti. In v tem ni poraza. Poraz bi bil le, če bi ostali v ruševinah in jim rekli varnost. Poglejte, kaj se zdaj razkriva. Kdo stoji ob vas, ko ne igrate več svoje vloge? Kdo ostane, ko postavite mejo? Kdo vas zna slišati, tudi ko vaša resnica ni udobna? Kdo zna prevzeti odgovornost? Kdo o spremembi le govori in kdo jo zares živi?

To niso nepomembna vprašanja. To so vrata v prihodnost. Kajti odnosi, ki jih boste nesli naprej, ne bodo mogli temeljiti na istih pravilih kot doslej. Ne boste več mogli ljubiti tako, da pri tem izginjate. Ne boste več mogli ohranjati miru tako, da molčite. Ne boste več mogli graditi bližine na ugibanju. Prihodnost bo zahtevala več iskrenosti. Več prisotnosti, odgovornosti in morda manj ljudi. Včasih nam življenje odvzame množico, da bi lahko prepoznali pravo bližino. Odstrani hrup, da bi zaslišali srce. Zapre vrata, da bi se nehali obračati nazaj.

Če se zdaj nekaj zaključuje, tega ne zadržujte samo zato, ker ste v to vložili veliko časa. Če se nekaj razkriva, tega ne prekrivajte s starimi izgovori. Če čutite, da je prišel konec, ne iščite novega načina, kako podaljšati tisto, kar je že izgubilo dušo. Konec je včasih najbolj pošten odgovor. Ne lep in ne lahek, toda pošten. In prav poštenost je zdaj najvišja oblika ljubezni. Do sebe in drugih.